Kavčičevi v Oslu kot Katančevi za Bežigradom

Danes bodo začeli na Brdu »operacijo Oslo«, priprave na najzahtevnejšo tekmo slovenske nogometne reprezentance v ligi narodov. Tomaž Kavčič je v tekmah z Bolgarijo in predvsem s Ciprom iskal alternativne rešitve za marčevski štart kvalifikacij za EP 2020 in – potegnil kratko. Morda je na Cipru zamenjal preveč imen, kar je lažje početi na igralnih konzolah kot na pravem igrišču. Gotovo bi moral od današnjega prihoda prvega fanta v hotel Kokra mobilizirati vse sile in od prvega skupnega sestanka razmišljati le o imenih, ki jih bo poslal v ogenj v Oslu. Torej o nosilcih igre, ki jim zaupa in so po njegovem najboljši.
 

Brez Kurtića in Verbiča

Oktobrski tekmi bosta namreč vsaj delno že kvalifikacijski, prihaja tekmec po meri Slovencev. Norveška ima najboljšo reprezentanco v slovenski skupini C3, morebitna odlična podoba Slovencev v Oslu – ne glede na izplen – bi na vzdušje v Kavčičevi jati vplivala blagodejno bolj kot baldrijan in poprova meta skupaj. Hkrati bo Kavčič prisiljen v iskanje novih rešitev – poškodovani so Kurtić, Verbič in Matavž. Bomo videli, kako bo delovala reprezentanca brez pomoči zveznih igralcev, ki sta v preteklosti sivila lase različnim selektorjem z neodgovorno igro v ključnih trenutkih nekaterih tekem (Oslo, Trnava, Stožice, …).
Kavčič bo moral iztisniti največ iz slehernega posameznika. To je resda lažje izreči, kot nato uresničiti v resničnem poslu.



Oktobrska akcija bo razkrila prav jakost motiva neizkušene reprezentance. Veseli podatek, da je Kevin Kampl v nedeljo deloval odlično v prvih 45 minutah igre v majici Leipziga in bil v tem času med najboljšimi na igrišču. Nemci mu niso zaman nadeli vzdevka »Dauerbrenner«, saj res nenehno »gori« in je gonilna sila svojega moštva, v svoji 100. tekmi v bundesligi je zabil prvi gol v sezoni.
 

Stoječe ovacije kljub porazu za Bežigradom

Prav goreča želja po dokazovanju bi morala biti vodilo Kavčičevih Slovencev v zanje odločilnem tednu skupnega druženja. Navijači so vajeni vsega hudega, morda bi jim oprostili tudi nov poraz, zanesljivo pa ne brezvoljne igre. Ob pravem pristopu običajno nagradi akterje tudi »sreča«, karkoli že to pomeni v vrhunskem športu. Septembra jim je namreč sreča obrnila hrbet tako v Stožicah kot Nikoziji. Za zgled bi si lahko še enkrat zavrteli prvo snidenje z Norveško – natančno pred dvajsetimi leti za Bežigradom. Navijači so tedaj pospremili Zahovića, Novaka in druge adute Srečka Katanca s štadiona – kljub porazu z vikingi z 1:2 – s stoječimi ovacijami.