Joc Pečečnik edini lahko pogreša svojih pol milijonov evrov

Vajeti Olimpije so še vedno trdno v rokah njenega predsednika Milana Mandarića. Takšno je bilo sporočilo prvega moža na današnjem druženju s klubskimi uslužbenci, ki so se seznanili tudi z realno možnostjo prihoda novih vlagateljev.

Če ne prej, bo 20. januarja znano, ali bo šla Olimpija v pomladno ligaško nogometno bitko za naslov prvaka z Mandarićem na čelu kluba ali z novo vodstveno zasedbo.

Ni več skrivnost, da je Mandarić že opravil pogovore z vlagatelji iz Nemčije in pred dnevi z njimi uskladil podrobnosti o prevzemu. Pri čemer pa tudi umik v zadnjem trenutku ne bi pomenil presenečenja, zaradi česar je bil v svojih napovedih previden prvi mož ljubljanskega kluba.

Toda Olimpijina saga o tem, kdo bo nasledil predsednika (profil poslovneža, vodje, menedžerja ali skupine voditeljev) in v kakšni organizacijski obliki bo šel klub v novo desetletje, izpostavlja več pomembnih vprašanj, ki zadevajo prihodnost slovenskega nogometa. Predvsem njegov razvoj in konkurenčnost zunaj slovenskih meja, ki je iz leta v leto nižja.

Kljub številnim Mandarićevim grehom pri ustvarjanju zglednega klubskega organizacijskega ustroja v minulih štirih letih in pol, je resnica ta, da brez njega Olimpija ne bi bila najboljša v državi še lep čas. Zato se poraja vprašanje, ali bo nove vlagatelje zanimala izključno tekmovalna uspešnost ali dolgoročen razvoj, ki zaradi ene slabše sezone ne bi sprožil daljšega zastoja ali ogrozil preživetje kluba? Oziroma ne bi še znižal standarde spodobnega delovanja kluba na vseh ravneh. Pri tem je Olimpija še toliko bolj ranljiva, saj je brez »stalnega prebivališča«, svojega vadbenega centra, zgledne piramide mlajših kategorij, najboljšega možnega strokovnega kadra, močnega pokrovitelja, podpore okolja ...

Tujci brez družbene odgovornosti

»Bogatih slovenskih vlagateljev še ni, znan je le Joc Pečečnik. Verjetno je on edini, ki lahko 'pogreša' pol milijona evrov, ker bi jih vložil v klub, drugih ne vidim. Zato bo klubski nogomet za uresničitev višjih ambicij na določeni razvojni ravni potreboval finančno injekcijo od drugje. Brez tujih vlagateljev najbrž ne bo šlo, toda vprašanje je, koliko je takšnih, ki jih zanima še kaj drugega, kot je le posel. Na primer, kakšna bi bila njihova družbena odgovornost? Bi bili zgled za druge, za okolje, bi spodbudili ljudi?« se je pomenljivo vprašal Tomaž Ambrožič, odličen poznavalec potencialov slovenskega poslovnega okolja in njegovih »kapitalcev«.

Slovensko poslovno okolje je izrazito nenaklonjeno za ustvarjanje velikih športnih zgodb in ne ustvarja domačih mogotcev s športnimi afinitetami ali zanesenjakov, ki so pripravljeni tvegati za ceno manjšega zaslužka pri njihovih osnovnih dejavnostih. Ker jih tudi ni na obzorju, se slovenskim klubom piše sila slabo brez pomoči iz tujine. Slovenski klubski nogomet caplja za primerljivimi tekmeci, ker ekonomsko ne more slediti najvplivnejši in najhitreje razvijajoči športni panogi na svetu. Prepričanje, da je mogoče samo z delom, zanosom in tu in tam tudi senzacionalnimi podvigi iti v korak s konkurenco, je bržkone krepko zmotno.