Išče se slovenski Athletic Bilbao

Kaj je nogometni nacionalni interes? Sloven­ska nogometna liga, prva seveda, ker drugih tako ali tako niso igrali, je prav v obdobju koronske krize razkrila, kako pomembna je tudi za širšo skupnost, kako pomembno lahko vpliva na življenjske tokove in stanje športnega duha v državi, kjer ima šport veliko veljavo. In premalo denarja.

Prihodnji teden se bo končalo 29. samostojno državno prvenstvo v nogometu, ki bo, med drugim, ostalo zapisano kot tisto, v katerem so imeli največjo vlogo tuji nogometaši. Najboljši strelec in igralec bo tujec, najbrž bo tudi tuji trener prvak, čeprav bolj po naključju.

Na splošno je delež tujcev prevelik in na sploh se je slovenska liga preveč vrtela okoli tujcev. In tega trenda, ki se je nakazoval že nekaj let, nikakor nista narekovala prosti trg in kakovost, temveč klubske politike, ki so po večini postale ujetnice menedžerskih klanov, tudi domačih, ki jih v navezi s klubskimi selektorji zanima zgolj pretok ljudi in čim več prestopov. Res je, da jih zanimajo tudi ambicije, praviloma nerealne, saj je uvrstitev v 2. kolo kvalifikacij za ligo prvakov ali evropsko ligo, ki prinaša nekaj več evrov, za prvaka in drugega najboljšega že velik podvig.

Znani so prijemi Nogometne zveze Slovenije pri spodbujanju klubov, da bi igrali s čim več slovenskimi fanti, toda tudi nekaj tisoč nagradnih evrov ne zadostuje, da bi se klubi še bolj posvetili vzgoji igralcev in predvsem njihovi uveljavitvi. Prvega in drugega je odločno premalo. Ne pomagajo evri, pač pa večja zavest, pripadnost in zaupanje.



Slovenski nogomet potrebuje slovenski klub. Po vzoru bas­kovskega Athletica, ki se drži zapovedane politike, po kateri zanj lahko igrajo le Baski oziroma nogometaši, ki so bili vzgojeni v klubu ali so bili rojeni v Baskiji.

Prav nihče klubu iz Bilbaa ne očita nazadnjaštva ali nacionalizma, celo nasprotno: doma in v tujini žanje pohvale za takšno politiko, ki ohranja temeljno poslanstvo, da v lastnem okolju svojim otrokom omogoča razvoj. In sočasno tekmuje ter krepi svojo blagovno znamko, da ostaja močan in v tujini prepoznaven simbol regije ter samozadosten gospodarski subjekt.

Ne pričakujem, da bi Maribor ali Olimpija, kot najmočnejša slovenska kluba, ubrala Athleticovo politiko, ker sta njuni vlogi in položaja v državi povsem drugačna. Razen če bi Maribor sklenil, da bo šel v skrajnost in se odločil za popolno »štajerizacijo«. Pravzaprav ne bi bil veliko slabši ali celo boljši, kot je zdaj, če bi zaupal samo igralcem vzhodno od Trojan. Podobno kot bi Olimpija v svojem polmilijonskem selektivnem bazenu našla petnajst do dvajset fantov, ki bi zagotovo v evropskih klubskih tekmovanjih dosegli toliko, kot je v minulih letih Mandarićeva zasedba.

Če ne najboljša slovenska kluba, za katera sem prepričan, da bi morala biti zadnja postaja v razvoju in brušenju (med najboljšimi tujci) najbolj nadarjenih pred prestopom v tujino, kdo bi potem lahko bil slovenski Athletic? Kdorkoli, če se bo tako odločil in je stabilen prvoligaš. Približki so že bili, in to uspešni, od Gorice do Domžal. A kaj, ko je tok denarja, ko je bil na voljo, zavil tudi v napačno smer, prek mej, namesto le v sosednje mesto, občino ali pokrajino. Tam se skrivajo slovenski biseri, slovenski nacionalni interes.