Inter in Mourinho na vrhu pred 10 leti in nikdar več

Deset let mineva od ene najbolj presenetljivih sezon v nogometni ligi prvakov, po kateri je bil Jose Mourinho zares »The Special One« oz. takrat po novem »Incredibile«. Iz Interja, ki je pred tem veljal za večnega poraženca v Evropi, je ustvaril šampiona. A ni trajalo dolgo ...

Na današnji dan pred 10 leti je Inter v polfinalu izločil Barcelono, 22. maja je na štadionu Santiago Benabeu z 2:0 padel Bayern. Diego Milito, strelec obeh golov, je šprintal k navijačem, Esteban Cambiasso tekel častne kroge v nekdanjem dresu pokojnega predsednika Giacinta Facchettija, Javier Zanetti dvignil pokal in si ga poveznil na glavo, Mourinho je v objem stisnil Marca Materazzija. Oba sta jokala.



Inter je ravno spisal zgodovino, postal je prvi italijanski klub s trojno krono, osvojil je italijansko prvenstvo, italijanski pokal in ligo prvakov. To bi lahko bil začetek nove dinastije, vendar je bil njen konec. Mourinho se sploh ni vrnil na San Siro, ostal je v Madridu in prevzel Real, Inter od takrat ni bil več prvak. Ne doma ne v Evropi.


 

Calciopoli utrl pot

Kako je prišlo do te sanjske sezone 2009-10, ki je črno-modri nikdar ne bodo pozabili? Šlo je za sosledje dogodkov. Inter je poleti 2009 pripeljal nekaj ključnih igralcev, Milita, Thiaga Motto, Samuela Eto’oja, Lucia in Wesleyja Sneijderja. Mourinho je v Milano prišel leto prej in že v prvi sezoni osvojil serie A.



Toda scudetto je bil takrat mala malica. Od afere calciopoli leta 2004, ki je serijskega prvaka Juventusa potopila v drugo ligo ter močno oslabila Milan, Fiorentino in Lazio, Inter ni imel dostojnega tekmeca in je petkrat zapored osvojil naslov, na katerega je čakal 17 let (1989-2006).
 

Skupek srečnih naključij

Evropska krona, ki si jo je nadel v letih 1964 in 1965 (takrat je igral Facchetti) in je ni dobil niti v poznih osemdesetih, ko je njegove barve zastopala nemška naveza (Klinsmann, Mathäus, Brehme), je bila povsem druga raven. Sezono prej, prvo z Mourinhom na klopi, v skupini ni bil boljši od Panathinaikosa in je zgodbo končal v osmini finala.



Potem je Mourinho šefe na čelu s predsednikom Massimom Morattijem prepričeval, naj mu pripeljejo dva krilna napadalca, le tako bi lahko vzpostavil sistem 4-3-3, s katerim je na vrh pripeljal Porto in Chelsea. Njegov načrt je bil globoki presing, želel je zadnjo branilsko linijo pomakniti za 20 metrov naprej.

Ni mu kazalo dobro. Na svojo željo je dobil zgolj branilca Lucia, ostalo se je zgodilo slučajno. Zlatan Ibrahimović ni bil naprodaj, a je Barcelona dala ponudbo, ki je ni bilo mogoče zavrniti: 46 milijonov evrov in Samuela Eto'oja. S prihodom Milita, čigar prihod iz Genoe je bil dogovorjen vnaprej, je Portugalec dobil dva močna napadalca namesto enega (Mario Balotelli je bil na stranskem tiru), ostal je denar za nadaljnje nakupe.


 

Sneijder dokončal mozaik

Spet se mu je nasmehnila sreča in spet je prišla v podobi Barcelone. Ker so Katalonci leta 2009 osvojili vse, kar se je dalo, je v Real Madridu zavladal preplah, kupili so superzvezdnika Cristiana Ronalda in Kakaja, kar je pomenilo, da je lahko Inter na razprodaji dobil Sneijderja, s katerim je sestavil mozaik, v katerem sta imela ključni vlogi tudi Maicon in Dejan Stanković.



Barceloni se Inter nikdar ni zahvalil, izločil jo je v polfinalu. Mu je pa Real speljal Mourinha. Ta odtlej ni več osvojil lige prvakov. Tako kot ne Inter ...