Gospod Boro iz varnega ozadja v vroče ospredje

Hajduk je eden od tujih klubov, ki je najbolj naš. Slovenci so dalmatinski klub vzeli za svojega že v sedemdesetih letih, ko je bil Brane Oblak pod taktirko revolucionarnega trenerja Tomislava Tomića njegov ključni nogometaš. Privrženost do splitskega kluba je šla med Slovenci iz roda v rod, prenašali so jo očetje na sinove in tudi stari očetje na vnuke, veliko pa so jih v družino »bilih« zapeljali Dalmacija, morje, otoki, odprtost ljudi ...

Toda Hajdukova sedanjost je klavrna. Po že nešteti menjavi vodilnih mož v upravljanju kluba in na trenerskem stolčku so si njegovi privrženci dokaj edini vsaj v tem, da podpirajo vršilca dolžnosti trenerja Bora Primorca.

Kdo je mož, gospod, nekoč v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja nepogrešljivi steber obrambe pri mostarskem Veležu in nato še pet let pri Hajduku? Hercegovec je v Split prišel leta 1978, ko je bil Oblak že zvezdnik Bundeslige, Schalkeja in Bayerna. Odšel je leta 1983 v Francijo, kjer se je začelo pisati poglavje lepe, zanimive in razburljive zgodbe. O vsem po malem, športnih zarotah, zmagah in tudi prijateljstvu.

Razkril podkupovanje in si zaprl vrata

Boro Primorac je človek, ki je v nogometnem svetu znan po tem, da je bil najzvestejši sodelavec Arsena Wengerja. Kar 21 let sta imela škarje in platno Arsenalovega moštva v svojih rokah, še dve leti prej japonske Nagoye Grampus. Prek dežele vzhajajočega sonca je sloviti Francoz začel graditi svojo podobo izjemnega trenerja, ustvarjalca in tudi velikega človeka. S seboj je na Japonsko leta 1994 vzel prijatelja Primorca, ki si je v Franciji zaprl vrata, ker ni želel sodelovati pri kriminalnih početjih tedaj prvega moža Marseilla Bernarda Tapiea. Na sodišču je dokazal, da ni sodeloval pri podkupninah, celo prijavil jih je, a mogočni in vplivni Taipe je poskrbel, da Primorac ni več dobil ustrezne službe in da je imel zaprta vrata klubov. Razočaran nad razvojem dogodkov se je tudi Primorac umaknil v ozadje in se odločil, da nikoli več ne bo glavni trener.

Z Wengerjem sta Arsenal postavila ob bok Manchester Unitedu. Desetletje je bil Arsenal pod francosko-hrvaško dirigentsko paličico strokovnega dvojca edini resnejši tekmec moštva z Old Trafforda. Medtem ko je Wenger prevzel vlogo »alfe in omege«, je bil Primorac neumorni delavec, ki je veljal za izjemnega taktika, analitika in trenerja z izostrenim občutkom za igralce. Pravijo mu, da je nogometni leksikon, ki menda govori kar osem jezikov (poleg hrvaščine še francosko, angleško, japonsko, nemško, špansko, portugalsko in italijansko). Ni se prerival v ospredje, ni mu bilo težko zaiti v zakotne kraje, da bi gledal morebitne bodoče zvezdnike, preučeval tekmece, zbiral podatke ... Wenger mu je neizmerno zaupal.



Bo obveljal rek o zarečenem kruhu, potem ko je Primorac sedel na trenerski stolček namesto Harija Vukasa? Zanimivo je, da je Vukas, ki ni v sorodu z legenadrnim Bernardom Vukasom, igralsko kariero končal po krajši avanturi pri Domžalah leta 2001. 

Že to, da je Primorac pri 65 letih starosti sprejel vabilo novega predsednika Lukše Jakobušića, da začasno prevzame prvo moštvo, je v nasprotju z njegovim prepričanjem. A ljudje blizu Primorcu, ki je sicer pri Hajduku ob vrnitvi iz Anglije postal vodja mlajših kategorij, so prepričani, da bo res le začasno vodil moštvo. Morda samo jutri v Osijeku, kjer bo najnevarnejši mož pri slavonskem tekmecu, ki s trenerjem Nenadom Bjelico počasi prevzema vlogo za Dinamom drugega najmočnejšega moštva, prav Slovenec, Prekmurec in najdražji Osijekov igralec Damjan Bohar.