Genij, ki ob sebi potrebuje še enega

»Maribor igra in navdušuje. Vedno sem govoril, da to zmore le en človek. Ne trener ne direktor, pač pa genij. In on to je. Takšni igralci se rodijo na 20 let.« S takšnim navdušenjem je o Josipu Iličiću govoril Zlatko Zahović, ko je izgubljenega Joja dobil v roke in mu v pičlem mesecu v vijoličastem dresu omogočil neverjetno igralsko preobrazbo. Toda to je bilo že davno, poleti leta 2010.

Prej in potlej Zahović v Mariboru ni imel igralca takšnega kova, talenta in bog ne daj igralca, ki bi mu dopuščal, da bi izstopal iz sicer okorelega, a uspešnega sistemsko ustrojenega mariborskega moštva.

Prehitro prekrižani afriški rod slovenske reprezentance je v svoji evoluciji potreboval le asimilacijo tujka, kakršen je bil Iličić. Tudi zato je za Kekovega naslednika Slavišo Stojanovića veljalo naslednje vprašanje: kaj in kdo lahko reši slovensko nogometno reprezentanco pred potopom?

Kot da se je čas ustavil. S tem vprašanjem se zdaj srečuje Kek, ki ima vsaj razčiščeno glede Iličićevega nepogrešljivega statusa v reprezentanci. Povsem drugače, kot je bilo v njegovem neposrečenem mandatu po SP v Južni Afriki, ko Iličića ni znal (ali še smel) uveljaviti v moštvu, v katerem so vladala pravila staroselcev: da se novinci težko uveljavijo, če nimajo njihovega soglasja.

Iličićev izbruh talenta v četrtem desetletju življenja (januarja je dopolnil že 31 let), kot ga kaže v tej sezoni, sovpada z njegovo človeško preobrazbo – postal je družinski človek, ljubeč starš, vzoren in odgovoren ter po neprijetni infekciji življenjsko razsvetljen. Smola za Stojanovića in Srečka Katanca je bila, da je v njunem obdobju igral in živel drugačen Jojo, nogometni virtuoz, za katerega je bil nogomet kot playstation. Igral je brez čustev, brez želje po voditeljstvu in je pogrešal klub (moštvo, trenerja), v katerem bi, tako kot pri Mariboru, imel podporo in zaupanje ne glede na še vedno precejšnja nihanja v igri. To zdaj pri Atalanti in trenerju Gian Pieru Gasperiniju ima.



Iličićev preboj med najvznemirljivejše igralce v Evropi na klubski ravni ne sledi na reprezentančni. Toda to ni moteče le za čedalje manj potrpežljive navijače, marveč tudi za selektorja, za katerega je vloga Iličića, kot edinega igralnega mojstra v moštvu, velik strokovni izziv. In še en dodatni, ki morda ne bo dobil želenega epiloga.

Strokovni se zdi enostaven: razliko med Iličićevo klubsko učinkovitostjo in reprezentančno neučinkovitostjo (56 tekem, 5 golov) predstavlja le nekaj metrov, toda silno pomembnih. Pri Atalanti Iličić tudi zaradi kakovostnih so­igralcev igra bliže vratom, v reprezentanci mora, da bi prišel v položaj, ko je lahko nevaren tudi za gol in ne le za podajo, preteči in preigravati več. Izčrpava se preveč, da bi bil lahko učinkovit.

Matjaž Kek, kot kaže, je zaznal motnjo v razvoju reprezentance. Težava je, da je hitro rešljiva le tako, da bo rešil drugo. Težava v podobi Kevina Kampla. V zdajšnji Sloveniji je hud primanjkljaj vrhunskih posameznikov. Jan Oblak v vratih in Iličić zadostujeta za boljši videz in ohranjanje slovesa žilave reprezentance, za zmage proti enakovrednim in podvige pa sta premalo. Zdaj je napočil čas za »čisto neposredno komunikacijo«, kakor je selektor napovedal svoj način reševanja težav. Da bi tudi Jojo lahko pisal veliko reprezentančno zgodbo.