V nadaljevanju preberite:

Letošnje evropsko prvenstvo v nogometu odstopa od prejšnjih turnirjev po več merilih, tudi po manjšem številu poškodb glavnih akterjev. Med njimi so bili slovenski nogometaši, ki so pustili v Nemčiji odličen vtis tudi zavoljo vrhunske telesne pripravljenosti. O tem fenomenu smo se pogovarjali z vodjo zdravniške službe slovenske reprezentance, dr. Matjažem Vogrinom, ki nam je razkril podrobnosti delovanja ekipe na tovrstnih turnirjih. Nekaj vprašanj in odgovorov spodaj, celoten pogovor je na voljo naročnikom.

»Selektor Matjaž Kek je potreboval nujne podatke: ali bodo fantje na voljo za euro in tudi za prijateljski tekmi z Bolgarijo in Armenijo. Vsega nam ni uspelo narediti, saj je šlo za resne poškodbe, nekateri na prijateljskih tekmah niso mogli igrati, toda vsi so bili sposobni za poln trening že pred odhodom v Nemčijo. To je bilo ključno.«

Zakaj?

»Selektor je moral določiti potnike za Nemčijo, njegovo vodilo pa je bilo, da bodo v Nemčijo potovali samo popolnoma zdravi nogometaši. Vsi, ki so odpotovali v Wuppertal, so bili sposobni za poln trening. Odtlej poškodb nismo zaznali, tako da so na vseh treningih konkurirali vsi. To je zame zelo pomembno. Tovrstne podatke smo zbirali tudi za Uefo, torej koliko treningov smo opravili, kakšna je bila intenziteta, kakšna je bila udeležba, število poškodb in tako naprej, posledično smo dobili primerjavo z drugimi ekipami. Niti en naš igralec zaradi poškodbe ni izpustil treninga! Le vratar Jan Oblak je drugi del podaljška zadnje tekme s Portugalsko branil z manjšo poškodbo mišice.«

Ko sva pred štirinajstimi leti govorila o pripravah pred velikim turnirjem, je bilo bistvo zgodbe prilagajanje na igranje nogometa na veliki nadmorski višini, torej utrip igralcev med tekmo. Tokrat te potrebe ni bilo, četudi so bila Stuttgart, Köln in München najvišje ležeča prizorišča na euru. Lahko ste se povsem preusmerili na dobro telesno pripravo.

»V resnici je bilo podobno že v Južni Afriki oziroma pred mundialom 2010. Naš cilj je bil prvič, da se igralci optimalno pripravijo že na začetku in so vsi na maksimalni fizični ravni; ter drugič, da se izognemo poškodbam. Uigranost je domena trenerskega tima in taktike. Delujemo z roko v roki: glavni trener, njegova pomočnika, kondicijski trener, zdravniška služba in fizioterapevti. Tudi v Nemčiji nismo bili sami, v Sloveniji smo imeli svetovalce z različnih področij – od antidopinga do nutricionistike.«

Kako številčna je bila vaša ekipa med turnirjem?

»V ekipi smo bili štirje fizioterapevti (Tomaž Šavnik, Blažo Marojević, Žan Rant Roos in Miran Kovačič), lahko rečem tudi dva zdravnika – poleg mene, ki sem bil s fanti, je drugi zdravnik Gorazd Plevnik –, nato (na daljavo) še najmanj trije do štirje specialisti, torej omenjeni za antidoping, nutricionistiko, radiološke analize in kuhar, ki je potoval z ekipo. V našem vadbenem središču na štadionu v Wuppertalu smo imeli vselej ekipo z reševalnim vozilom in defibrilatorjem. Uro pred vsako tekmo se dobijo zdravnika obeh reprezentanc, štadionski zdravnik in predstavnik Uefe – skupaj gredo čez protokole, torej kako ravnati, ko se kaj in kdaj zgodi. Vemo, kakšni so znaki sporočanja, s katerimi moramo javiti zastoj srca ali poškodbo glave. Pri zastoju srca denimo prekrižamo roki, za nosila je drug znak, to se vnaprej preigra.« Več v članku.