»Če 14-letnik izstopa, smo vsi okoli njega«

Krško – Osnovnošolski nogometaš Krškega je pozimi na facebooku prejel sporočilo, ki ga je čez noč iz otroške brezskrbnosti pahnilo v krut svet nogometnega posla. Da bi s starši sklenil pogodbo in nekoč zaslužil več deset tisoč evrov, ga je ogovoril nogometni posrednik. Ti, čeprav večina njihovih mladoletnih varovancev v tujini pogori, merijo na vse mlajše otroke.

»Nogometni agent je želel telefonsko številko staršev,« je povedal osnovnošolec iz Nogometnega kluba Krško. Po nekaj tednih pogovorov družine s posrednikom, kot agenta uradno imenuje pravilnik slovenske nogometne zveze, kako bo fant nujno potreboval agenta, so se starši odločili za sodelovanje z njim.



»Pred leti so posredniki klicali 15- in 16-letnike, danes podpisujejo pogodbe s starši 13- in 14-letnikov,« pravi Rok Zorko, vodja krške mladinske nogometne šole. »Verbalno so izjemno močni. Govorijo le o igralcih, ki jim je z njihovo pomočjo uspelo, ne o tistih, ki jim ni. Po sklenitvi pogodbe pa nam agent reče: 'To je moj igralec.' Sedem let dela kluba v hipu preide v prid posrednika.«

Zgodba mladoletnega Krčana ni edina te vrste v slovenskem nogometu. Potem ko je bil zapis o dogajanju v zakulisju objavljen na facebooku, so podporo Posavcem spisali tudi nogometni delavci iz Kopra in Celja. Krčani so medtem starše mladega igralca zaprosili, naj prekinejo sodelovanje s posrednikom.

Provizija 38 odstotkov

Klubi lahko vpliv posrednikov na mlade nogometaše zajezijo le, če s podpisom profesionalne pogodbe, vredne dobrih 800 evrov bruto na mesec, postanejo igralčev delodajalec. Toda večina slovenskih moštev takšnih finančnih zmožnosti nima. V Krškem so prve tri pogodbe z mladoletniki, stari so bili 17 let, podpisali lani.

»V Mariboru posredniki vedo, da bodo od prestopa dobili približno desetino zneska,« razlaga Zorko, »pri nas pa, ker je igralec 'njihov', po zgolj nekaj sestankih s starši zahtevajo celo do 50 odstotkov vrednosti prestopa. Ta za srednješolske reprezentante s profesionalno pogodbo po določilih Fife znaša okoli sto tisoč evrov.«

Krčani so se začeli resneje srečevati z agenti pri fantih, rojenih leta 1999. Z njihovim posredovanjem so bili jeseni 2015 v tujino prodani trije igralci, stari 16 let: Luka Kerin v milanski Inter, Luka Guček v Betis iz Seville in Vanja Drkušić v nizozemski Heerenveen.

Skupna odškodnina za tri talente je bila 290.000 evrov, agenti so zaslužili skupaj 110.000 evrov ali 38 odstotkov vrednosti prestopov. Guček in Kerin sta se po dveh letih vrnila v Slovenijo.

Če se finančno šibkejši klub pogojem posrednika noče podrediti, jim ta lahko srednješolca, glede na pravilnik NZS o registraciji, iz enega v drug slovenski prvoligaški klub odpelje tudi za vsega 2400 evrov.



Konec otroških sanj

Najbolj tragična plat dejavnosti agresivnih posrednikov je velikokrat krut konec otroških nogometnih sanj.

»Tujina nikoli ni bila tako lahko dosegljiva, toda po drugi strani je lahko velika past. Večina fantov se vrne domov, nekateri nogomet končajo, ker imajo tako slabo izkušnjo. Naloga klubov in nogometne zveze je, da poskušamo ustvarjati tako dobre razmere, da bodo najobetavnejši fantje doma imeli kakovostnejši trenažni proces, usmerjen v individualno delo,« opozarja vodja tehničnega sektorja pri NZS Matjaž Jaklič. »Posredniki se hočejo zagarantirati. V fante začnejo vlagati, urejajo jim, recimo, kondicijske programe – velikokrat neusklajene s klubskimi in v škodo mladih. S tem si pridobivajo bonuse, češ, kako skrbijo za fante, da bi kasneje imeli priložnost te nogometaše prodati.«

NZS zbirnih podatkov o odhodih mladoletnikov v tujino in njihovi uspešnosti nima. Bloudek (Milan), Cvjetićanin (Southampton), Gorenc Stankovič (Dortmund), Lazarević (Genoa), Mitrović (Inter), Mlakar (Fiorentina), Palibrk (Milan), Semler (Bayern), Štraus (Inter) in Vučkić (Newcastle) je le nekaj priimkov nogometašev, ki so po odmevnem najstniškem odhodu v tujino bili prisiljeni stopiti korak nazaj.

Na marčnem prvem seznamu novega selektorja Tomaža Kavčiča se od 26 igralcev, če izvzamemo Kevina Kampla, vzgojenega v Nemčiji, le štirje niso uveljavili v slovenskem članskem nogometu. Od teh je vidno vlogo na igrišču imel samo Rene Krhin, ki je v Inter odšel pri 16 letih. Fantje, ki so se pred igranjem v tujini uveljavili v domačem članskem nogometu, imajo povprečno petkrat višjo tržno vrednost in dvakrat več reprezentančnih nastopov.

Najuspešnejši slovenski nogometni posrednik Amir Ružnić je imel na Kavčičevem seznamu osem varovancev: »Vsi so šli v tujino kot izoblikovani članski igralci.« Ružnić kljub temu sodeluje z mladoletniki, saj ga, kot pravi, v poslu, kjer ni starostnih mej, v to sili konkurenca: »Če 14-letnik izstopa, smo vsi okoli njega. Pri mladoletnih nogometaših odločitev vedno prepuščam staršem, ne vsiljujem jim ne kluba ne tujine. Bi pa bil za to, da se postavi starostna omejitev.«

Najuspešnejši doma brez agenta

»Ružnića sem vprašal, kdo ga bo treniral,« se odhoda Luka Gučka, takrat kapetana slovenske reprezentance do 16 let, in slabe volje, s katero se je nogometaš prvo leto vračal iz Španije, spominja Zorko. »Odgovoril mi je, da je mladega fanta treba vreči v vodo in da bo, če je iz pravega testa, izplaval. Po drugi strani je za prestop, ki ga je izpeljal, dobil 30.000 evrov.«

»Gučka bi lahko za 5000 evrov odpeljal v Maribor, saj ni imel profesionalne pogodbe. Klub je dobil 80.000 evrov. Sami presodite, ali sem delal v korist kluba ali ne,« odgovarja Ružnić.

Epilog Gučkove zgodbe je za zdaj mešan. V Španiji skoraj leto dni ni bil registriran in je izgubil status reprezentanta. Zdaj je mladinec Domžal. Tudi Ružnić zanj pravi, da je v dveh letih napredoval manj od pričakovanj.

Njegov oče Alfonz Guček še danes ne ve, kaj je bil vzrok, da sin v Španiji skoraj leto dni ni igral na tekmah. Vendar v Lukovi izkušnji kljub temu vidi veliko dobrega: »Naučil se je jezika, spoznal je prijatelje z vsega sveta, dozorel je kot človek. Njegove vrstnike, ki še niso zapustili Krškega, to še čaka.«

Veliko bolj kot omenjena trojica se je doslej v članskem nogometu s 34 tekmami v prvi slovenski ligi uveljavil njihov dolgoletni soigralec v mlajših vrstah Jan Gorenc. Ker se je telesno počasneje razvil, do leta 2017 ni bil na radarju ne vodstev mladih reprezentanc ne posrednikov.

»Jan še vedno nima agenta,« pravi oče Bojan Gorenc. »Menim, da je njegova nogometna pot najboljša za razvoj igralca. Toda če bi tudi on imel možnost in željo pri šestnajstih oditi v tujino, bi ga verjetno podprl.«

Vabili celo desetletnika

Starši Krčana z začetka članka s posrednikom, s katerim so, kot pravijo, imeli dobre izkušnje, ne sodelujejo več.

Številni posredniki medtem po reprezentančnih zborih mladostnikov, starih nad 12 let, in na turnirjih še mlajših otrok iščejo nove poslovne priložnosti.

Oče izstopajočega člana selekcije Krškega do 11 let, ki so ga agenti že pred dobrim letom vabili v Dinamo, dogajanje v zakulisju opisuje kot povsem zgrešeno: »Večina danes najbolj znanih nogometašev iz te nogometne šole je tja prišla pri petnajstih ali šestnajstih. Mnogi, ki so bili kot mlajši uspešni v Dinamu, so pregoreli. Razumem izjavo Danija Alvesa, ki je dejal, da je srečen, ker njegovega otroka nogomet ne zanima več.«