Zadovoljstva ne more biti ne z igro ne z rezultatom. Nesreča na koncu tekme je bila posledica vseh slabosti skozi tekmo. Vidim pa dva ključna problema znotraj igre. Prvi je, da si igralci ne ustvarjajo priložnosti. Prevladuje improvizacija, ki je ob slabši tehnični dovršenosti neučinkovita. Za uveljavljanje skupne zamisli igre je premalo prostora in časa, ta se namreč uigrava iz tekme v tekmo in iz treninga v trening.
Druga težava je, da je igra prepočasna, povečati bi morali ritem igre v napadu in v obrambi. Če bi bili sposobni povečati dinamiko za 30 odstotkov, bi tekmeca pred njihovimi vrati prisilili k napakam, s čimer bi bile možnosti za uspeh večje. Tudi sinoči je bilo očitno, da je ritem branjenja preslab in da ni ustrezne agresivnosti. Ker je igra v globino prepočasna, je tudi nenevarna.
Po dveh porazih ne kaže obupati, mislim, da bi moral selektor nadaljevati s selekcioniranjem. Je pa tako, če so v ospredju igralci z večjim tehničnim znanjem, ni dovolj hitrosti, če se opredeli za igralce za višji ritem, ni dovolj znanja. Na vsak način ni enostavno, toda počasi se bomo vsi morali navaditi na to, da bomo imeli tudi slabšo reprezentanco in da bo njen razvoj počasnejši.
Na koncu pa je treba priznati, da ima Slovenija brez treh najboljših igralcev Jana Oblaka, Kevina Kampla in Josipa Iličića povsem drugačno vrednost. Je veliko slabša.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji