Aluminij ima zdaj srečo in naj jo kar ima še naprej

»Le od kod se je pojavil tale Miha,« ni bilo malo nogometnih poznavalcev, ki so se po nedeljskem derbiju 17. kola 1. SNL v Murski Soboti spraševali, kdo je Mihael Klepač. Misleč, da je vzniknil od nikoder. »Nisem še Slovenec, sem Hrvat Klepač. Morda je, kdo od prednikov prišel iz Slovenije,« je osrednji junak Aluminijeve prve zmage v soboški Fazaneriji razblinil vse neznanke. Ob strelcu dveh golov, rojaku Anteju Živkoviću, je z golom in dvema podajama zrežiral veliko zmago s 4:2 in ustavil Murin niz.

Slavonec iz Našic je še eden od hrvaških nogometašev, ki jeseni v slovenski ligi doživlja igralski razcvet. »Lagal bi, če bi rekel, da mi ne ustreza. Idealna je za razvoj mladega igralca, ki ni imel dovolj sreče ali zaupanja trenerjev. Priporočil bi jo vsakomur, četudi je treba priznati, da je za 20, 30 odstotkov slabša od hrvaške lige,« je bil iskren krilni napadalec vzgojen pri Osijeku, kjer pa nikoli ni dobil resnejše priložnosti in se je zadnji dve leti (kot posojen igralec) selil iz kluba v klub. Najprej je v 2. HNL k Dugopolju, zatem k Rudešu v 1. HNL, nazadnje pa še v BiH k sarajevskemu Željezničarju.

»Ali nisem dobil dovolj priložnosti ali nisem zabijal golov. To je vsa resnica in hvala bogu, da sem sprejel izziv pri Aluminiju. Najprej sem se sporazumno razšel z Osijekom, da sem lahko prišel v Kidričevo. Z Aluminijem sem sklenil dveletno pogodbo in upam, da se bo kariera tako vzpenjala, kot se je začela,« ni prav nič lepšal svoje nogometne usode 22-letni Mihael.



Pri Aluminiju je stopil v dokaj velike čevlje Luke Štora, ki je konec avgusta odšel v Nemčijo kot najboljši strelec moštva. »Nisem prišel na horuk. Dobro sem se seznanil, kam grem, a hkrati sem priznal, da potrebujem še nekaj časa, da ujamem tekmovalni ritem. Manjkali so mi treningi, zato so bile prve tekme tudi bolj ali manj uvajalne. Ko sem ujel ritem, je steklo,« je povedal z neprikritim zadovoljstvom oktobrski junak 1. SNL, ki je prva gola zabil v pokalnem dvoboju s Koprom, v prvenstvu pa izbruhnil v Velenju na začetku oktobra. V 13. kolu je z zmagovalnim golom za 2:1 začel svoj strelski pohod. Zavlekel ga je v november s tretjim, četrtim in petim ligaškim golom. Vmes ni zabil le v Stožicah, a je pri edinem golu Kidričanov zatresel prečko, Nemanja Jakšić pa je odbito žogo le še porinil v prazna vrata.

Podobno kot Luka Menalo

»Nisem klasični napadalec, marveč krilni. V mlajših letih sem bil tudi srednji branilec, pri Osijeku, kamor sem prišel s 14 leti, so me izbrusili v napadalnega zveznega igralca. Ampak v vlogi bočnega napadalca se najbolje počutim, ko zdrvim neposredno proti vratom, preigravam in zabijam,« je »Miha« prepričan, da igra na položaju, ki mu najbolj ustreza. To je tudi položaj, na katerem blesti ljubljanski vrstnik Luka Menalo, ki ima podobno razvojno pot in tudi domala podoben način igre. »Le bežno sem ga poznal od prej,« je povedal o Luki.

Olimpija je bila v Stožicah premočna, Mura je klecnila v Fazaneriji, naslednji veliki Aluminijev izziv je največji, po reprezentančnemu odmoru bo v »šumi« gostoval Maribor. V porazu z 1:2 v Ljudskem vrtu je igral le deset minut.

»Maribor je streljal dvakrat in zabil dva gola. Mi smo imeli več priložnosti, dve sem zapravil tudi jaz,« se je spominjal prvega Aluminijevega poraza v sezoni. Pohvalil je Olimpijo. »Njena igra od nog do nog mi je zelo všeč. Tekmece, še posebej v Stožicah, razširi kot Barcelona, je potrpežljiva in udari z globino za štoperjev hrbet. Maribor je drugačen in doma se lahko oddolžimo. Veliko število mariborskih navijačev nas bo še bolj motiviralo,« je v konec naslednjega tedna usmeril pogled eden od najbolj vznemirljivih napadalcev v SNL.

Še posebej je poudaril naslednje: »Ko sem prišel, je bil Aluminij na vrhu, in vsi so mi govorili, ima srečo. Srečo ima še zdaj in naj kar traja. Aluminij je odličen, igramo kot moštvo, kar potrjuje, da se odlično ujamemo med seboj.«