Agnelli je opozoril, Čeferin pa preslišal

Nekaj centov je zmanjkalo, da bi Nogometna zveza Slovenije prvič v zgodovini prebila mejo proračuna 20 milijonov evrov. Slej ko prej jo tudi bo, pandemiji in drugim zdravstvenim ali gospodarskim krizam navkljub. Nogometna razvojna krivulja na globalni ravni zagotav­lja rast, četudi bodo šli drugi kazalci le navzdol.

Paradoks povečevanja prihodkov in odhodkov slovenske krovne organizacije je v tem, da ni v skladu z napredovanjem na igrišču oziroma tekmovanjih. In še na drugih ravneh, kjer je stanje daleč od napovedi in famoznih zapisov v beli knjigi slovenskega nogometa, v kateri je bilo med ključnimi točkami za prihodnost povečevanje števila klubov in članstva.

Med vrsticami ali brez posebnega poudarjanja je mimo švignil podatek o upadanju števila klubov, s tem pa tudi nogometašev. V štirih letih je mrknilo kar 18 klubov, z 287 na 269.

Organizacijsko odlično ustrojena športna organizacija z enim najlepših domov in finančno brezskrbna ima v zadnjih desetih letih eno veliko težavo. Vsebinsko! Polnih deset let so se v zakulisju ukvarjali samo s tem, kdo si bo zagotovil stolček ali čim bolj ugleden položaj ob predsedniku. Da je vse skupaj izbruhnilo s prihodom zdajšnjega prvega moža Evropske nogometne zveze Aleksandra Čeferina na slovenski nogometni vrh, ni prav nič novega ali nenavadnega. Njegov predhodnik Ivan Simič je po sestopu starih sil z uspešnim menedžerjem različnih in navzven nepovezljivih duš Rudijem Zavrlom sprožil manjšo kadrovsko revolucijo, Čeferin ji je ob močni podpori svojih privržencev, ki so ga pravzaprav »odkrili« v malonogometni Litiji, le še dal zagon.

Do tod vse lepo in prav. Šlo je tudi za menjavo rodu.

Čeferinova močna voditeljska drža in organizacijske sposobnosti pa niso bile v skladu z vsebino oziroma selekcijo, ki se je po njegovem prestopu na veliki oder ter največjega in najvplivnejšega možnega spremenila v eno najbolj negativnih v samostojni 30-letni zgodovini. To je še najbolj očit­no v športnem delu, kjer se kadri zbirajo po ključu zaslužnih namesto usposobljenih.



Če ne bi bilo Zahovićevega Maribora, bi bilo minulo desetletje zapisano kot najbolj črno obdobje za slovenski nogomet.

A eden od redkih svetlih trenutkov slovenskega nogometa je medtem že preteklost, realnost pa: nazadovanje klubskega nogometa, vse bolj zaostala infrastruktura, zmanjševanje članstva, izginjanje klubov, (ne)vzgajanje nogometašev, politizacija.

Toda v tej zbirki negativizmov manjka ključni: navijači. Slovenski so še pred izbruhom pandemije in prepovedjo obiskov na tekmah obračali hrbet. Niti občasni prebliski (ob derbijih) in »vstaje«, kot v Prekmurju, niso ustavili trenda nazadovanja. Navijači so se dobesedno premaknili na družbena omrežja in pred televizijske zaslone ali druge tehnološke pridobitve.

Revolucija s poskusom ustanovitve superlige se je izjalovila. Toda bojim se, da so zmagovalci s pomočjo navijačev – zanimivo, najbolj bojeviti so bili prav tisti, zaradi katerih se je tradicionalni nogomet »od pubov do tribune« znašel v težavah, angleški – preslišali svarila enega glavnih upornikov Andree Agnellija: »Štirideset odstotkov ljudi, starih od 15 do 24 let, ne zanima nogomet.«

V Sloveniji so te številke najbrž še bolj strašljive.