Vsi radi mečejo, vendar imajo eno žogo

Še enkrat škoda. Spet so naredili en korak naprej in dva nazaj,« je razmere v Stožicah slikovito opisal Marino Baždarić, pred poldrugim desetletjem udarni strelec Olimpije, ko se je redno uvrščala v končnico evrolige, zdaj športni direktor zagrebške izpostave Cedevite. Po vsaki zmagi v ligi ABA pač pride zaušnica v evropskem pokalu, večino pa so si jih Ljubljančani primazali kar sami. Tudi proti Nanterru.

Po štirih kolih so med 24 drugokategorniki stare celine le trije brez zmage in vsi imajo slovenski pridih. Poleg Cedevite Olimpije sta vsakič klonila še Ulm pod vodstvom trenerja Jake Lakoviča in z Zoranom Dragićem med ključnimi košarkarji ter Budućnost, ki jo je do prekinitve sodelovanja pred tednom dni usmerjal Slobodan Subotić, dolgoletni Olimpijin adut in selektor Slovenije na EP 2003. Tudi stožiško občinstvo počasi izgublja potrpljenje, klubski šefi v zanimivi ljubljansko-zagrebški kombinaciji pa se soočajo z nizom paradoksov.

Ali bi že po mesecu dni zamenjali trenerja Slavena Rimca, za katerega so bili poleti prepričani, da je boljša izbira kot Jure Zdovc, ki je v prejšnji sezoni preživljal težke čase na Olimpijini klopi, še težje pa leto dni poprej na Cedevitini? Kako prebroditi očitne nacionalne in finančne kompromise pri sestavi igralskega kadra in trenerskega štaba? Kako doseči spravo z gledalci, ki prihajajo na tribune v vse manjšem številu in odhajajo razočarani? Brez njih ne more biti uspehov, toda hkrati jim lahko le zmage povrnejo zaupanje.
 

Kaj se skriva za nasmeški?

Tri zmage v ligi ABA nad moštvi s spodnjega kakovostnega doma ne moreta sprati niti ščepca gneva zaradi štirih evropskih porazov, ob katerih si je Cedevita Olimpija v odločilnih zadnjih minutah nabrala za 52 točk primanjkljaja (11:63). Trmasto vztrajanje zunanjih košarkarjev v ritmu, ki ustreza njim, ne vliva veliko upanja, da bi se lahko karkoli bistveno spremenilo, hkrati pa otežuje oceno, kaj so centri in krilni centri sploh sposobni storiti. Tako nebogljenih in vse bolj nezainteresiranih jih še nismo videli, čeprav imajo vsi dolg staž na evropski sceni. Maik Zirbes je denimo odigral pet sezon v evroligi in štiri v evropskem pokalu, a v Stožicah deluje kot začetnik, pozen prihod v Ljubljano pa ga vse manj opravičuje. Andrija Stipanović mu dela družbo med nevidnimi, Edo Murić in Marko Simonović sta se omejila na metanje trojk, Sašo Zagorac in Martin Krampelj pa še nista okusila igre niti na evropski niti na regionalni ravni.

Da je Cedevita Olimpija kljub nasmeškom za javnost razdeljena v več taborov, ki med seboj slabo sodelujejo, so razkrili že porazi proti Darušafaki, Unicsu Kazanu in Brescii ter velike težave proti Ciboni in Igokei. Ogromne luknje v obrambi med dvobojem s sila povprečnim Nanterrom, ki je dosegel 93 točk brez svojega prvega strelca in podajalca Kennyja Cheryja, so dodaten odraz načete moštvene identitete, nezbranost pri izvajanju prostih metov pa znak splošne frustracije, ki jo potrjujejo Rimčeve besede globokega razočaranja po četrtem porazu. Vsi bi najraje igrali zgolj na tekmečevi polovici igrišča, pa še tam bi predvsem preigravali in metali ter si čim manj podajali žogo, a ne morejo priti na svoj račun

In spored naslednjih šestih tekem jim nikakor ne gre v prid. V soboto bodo doma pričakali Partizan, nato zapored gostovali pri Joventutu, Mornarju, Darušafaki in Kopru Primorski, pa odigrali revanšo z Unicsom …