Višje kot v Pragi, a domov bolj razočarane

Ljubljana – »Nihče več nas ne bo jemal z levo roko. Dokazale smo, da imamo kakovost, in temu primerno se moramo odzivati v vsakem trenutku,« je poudarila kapetanka slovenske reprezentance Nika Barič po krstnem nastopu na EP. Dve leti pozneje njene besede še vedno držijo, čeprav je imela s soigralkami v Nišu in Beogradu veliko težav z dokazovanjem tekmovalne zrelosti.

Z numeričnega vidika so slovenske košarkarice napredovale, čeprav so nastopile s pomlajeno zasedbo: v Pragi 2017 so bile 14., letos jim bo pripadlo 10. mesto. Domov pa so se vrnile bolj razočarane kot po krstni predstavitvi na EP. Prepričljive predstave v kvalifikacijah in pripravljalnih tekmah so jim pač omogočale ambiciozne misli, prav tako najugodnejša skupina na eurobasketu. Svoje je prispevala še preračunljiva reklama Košarkarske zveze Slovenije. V Niš je vabila navijače z opozarjanjem, da so reprezentanca in njene glavne igralke močno podcenjene ter medijsko zapostavljene glede na velik napredek ženske košarke pri nas.

Po porazih pa smo v glavnem spet poslušali, kako majhna je Slovenija, kako skromna je njena baza košarkaric, ki imajo le en pravi profesionalni klub, in s kakšnimi velesilami so se srečevale. Seveda niso manjkale opazke o krivičnem sojenju na odločilni tekmi z Belgijo, h kateremu pa so prispevale kar same z neresnim pristopom dvoboju z Italijo. Možem s piščalkami se je pač zdelo zelo nenavadno, da so bile dva dneva pozneje izenačene z bronastimi s prejšnjega EP. Vprašljiva je bila tudi popolna osredotočenost na najboljšo Belgijko Emmo Meesseman, čeprav je dosegla šest točk manj od svojega dotedanjega povprečja. Posledica je bila podcenjevanje branilke Julie Allemand, ki jih je poslala domov s 25 točkami, po tem ko je v treh tekmah skupaj dosegla 15 točk.
 

Čez dve leti nova priložnost

Resnica o vrednosti slovenske reprezentance je, kot vedno, nekje vmes. Predvsem v končnicah tekem ni mogla prikriti, da je še vedno v obdobju otroških bolezni. Nič nenavadnega, za seboj ima komaj sedem odigranih tekem na evropskih prvenstvih in dve zmagi. Moška izbrana vrsta jih je več odigrala do leta 1995, zdaj pa ima v nogah 88 nastopov na EP in 22 na SP ob skupni beri 61:48, toda pravi vrhunec je dosegla šele pred dvema letoma. Zato dobro vemo, kako mučno je bilo njeno in naše trpljenje na poti do odraščanja brez možnih bližnjic.

Na srečo naših košarkaric bodo za razliko od moških ostale pri dveletnih ciklusih EP, tako da bodo imele novo priložnost že čez dve leti. Takrat nosilke igre še zdaleč ne bodo prestare: Teja Oblak bo letos dopolnila 29 let, Shante Evans 28, Nika Barič 27, Eva Lisec 24 in Annamaria Prezelj 22, še mlajše bodo nedvomno napredovale, v rezervi pa imajo tokrat odsotni Tino Trebec in Lariso Ocvirk.

»Ne morem se znebiti občutka, da bi lahko dosegli še veliko odmevnejši rezultat. Čas bo pokazal, ali nam je zmanjkalo znanja ali izkušenj. Težko se je sprijazniti s tem, saj smo bili res zelo blizu preboja med osem najboljših ekip oziroma v kvalifikacije za OI. Žal se nam ni izšlo in ne preostane nam drugega, kot da dvignemo glave ter vztrajamo pri trdem in kakovostnem delu,« je po EP poudaril selektor Damir Grgić, ki mu je potekla pogodba s KZS in se še ni odločil, kako naprej.