»Na Polzeli sem preživel kar nekaj lepih sezon, toda služba je služba. Recimo, naj zmaga boljši,« se je Goran Jagodnik diplomatsko ognil vprašanju, kdo je zanj favorit finala 28. slovenskega pokala v košarki, ki 18. leto nosi ime pokrovitelja Spara. S Polzelani je pred 23 leti osvojil njihovo edino pokalno lovoriko, po koncu maratonske igralske kariere pa je vodja članskega moštva Sixta Primorske. Vnovič uspešno, saj so Koprčani ubranili lansko lovoriko.

»To je to, boljših moštev ta hip nimamo,« so morali priznati tudi zahtevnejši ljubitelji košarke, ki so tako kot lani pogrešali dolgoletne finalne abonente. V časih vse večje odtujitve slovenskih moštev od Evrope se bomo morali navaditi na lokalne zgodbe, kakršna je nastala na Obali. Pokalna pot Koprčanov je skoraj brezmadežna in odraz kakovostnih predstav med celotno sezono, v kateri prevladujejo v DP in 2. ligi ABA, v vitrini pa imajo tudi slovenski superpokal.



V pokalnem četrtfinalu so dvakrat ugnali Krko z visoko razliko, v sobotnem polfinalu so tako kot lani v Tivoliju gladko izločili Petrol Olimpijo, v finalu pa so prekosili žilave Hopse, ki se niso zadovoljili s polfinalnim uspehom nad Heliosom. V uvodnem delu DP so resda gladko klonili proti Sixtu Primorski, v gosteh s 27 točkami razlike in doma z 10, a v dvorano Bonifika se niso vrnili z belo zastavo. V prvem finalnem nastopu po dolgih 22 letih so prikazali enak bojevniški duh kot nekoč Jagodnik, Veljko Petranović, Matjaž Cizej, Klemen Zaletel, Rajko Rituper in Marko Šamanić v zasedbi trenerja Borisa Zrinskega. Dokler niso naleteli na zid svojih omejitev.



Primorci so potrebovali obilo potrpljenja, da so zlomili odpor tekmecev. Po vodstvu s 4:2 so naslednjič prišli do minimalne prednosti v zadnji sekundi prvega polčasa s čudežno trojko organizatorja Žana Marka Šiška, ki se je ne bi sramoval niti Luka Dončić. Vmes so prevladovali Hopsi, pri katerih je bil kljub trem Američanom najučinkovitejši Gorenjec Tjaž Rotar. Gostitelji so poskušali zaostanek, ki je v 11. minuti znašal 19:27, nadomestiti s koši centra Marjana Čakaruna. Najboljši košarkar sklepnega turnirja se je v finalu odlikoval z metom iz igre 13:19 in 11 skoki. »Košarka je moštvena igra, ki vedno izlušči kakšnega posameznika. Tokrat je mene, drugič bo nekoga drugega,« je bil Zadrčan zadovoljen s svojo igro.
 

Po premoru hitra odločitev

Drugi Koprčani so lep čas igrali nekako v krču, a očitno je bilo, da je imel njihov strateg Jurica Golemac, ki je v igralskih dneh trikrat (v letih 1999-2002) osvojil slovenski pokal kot Olimpijin član, v rokavu več adutov kot na drugi strani Boštjan Kuhar. Ne nazadnje si je lahko privoščil, da na F4 ni uvrstil v moštveno dvanajsterico Gregorja Glasa, ki ga je selektor Rado Trifunović vpoklical tudi za naslednji tekmi s Turčijo in Ukrajino. Drugi reprezentant v moštvu Jan Kosi je odigral zadnjo poldrugo minuto, udeleženec prejšnjih kvalifikacijskih ciklov za letošnje SP Jakob Čebašek pa je presedel vso tekmo na klopi. Primorci so pač imeli še boljše može.



Ura resnice je za Hopse prišla v tretji četrtini, ki so jo izgubili z 10:24, v preostanku tekme pa so – tudi sobotni junak Simo Atanacković – vse težje prikrili posledice utrujenosti. Že po treh minutah drugega polčasa je Sixt Primorska vodila s 73:54, tik pred koncem s 87:66. »Glede na to, da imamo najnižji proračun v DP, smo dosegli lep uspeh že z uvrstitvijo na sklepni turnir. Dokazali smo, da se lahko kosamo tudi z velikimi. Sixt Primorska je pač prvi favorit domačih tekmovanj glede na svojo zasedbo,« je ocenil Boštjan Kuhar. Med tekmami vedno napetemu Jurici Golemcu je medtem končno odleglo: »Ključno je bilo, da smo se sprostili, saj smo v prvem polčasu zgrešili preveč neoviranih metov. V nadaljevanju je le prišla do izraza naša kakovost. Ni bilo lahko nositi vlogo velikega favorita, toda naši fantje so samozavestni in težko jih je prekositi v 40 minutah igre. Organizacija našega kluba pa je na vrhunski evropski ravni.«