Pred kratkim so ga doma spet prevzela čustva

Ljubljana – Minilo je dobro leto, odkar je Dirk Nowitzki pomahal v slovo ljubiteljem košarke in sklenil svojo blestečo športno pot. V pogovoru za nedeljsko izdajo časnika Bild je 41-letni nemški zvezdnik, doma iz Würzburga, ki je vseh 21 sezon v ligi NBA nosil dres kluba Dallas Mavericks, pri katerem zdaj veliko stavijo na slovenskega »čudežnega dečka« Luko Dončića, razkril, kako preživlja čas v obdobju koronavirusa, koliko pogreša košarko, kaj si misli o tekmah brez gledalcev ...
 

Kako je zdaj videti pri vas doma? Mar sedite na kavču in predvajate otrokom posnetke svojih odličnih predstav?

»Ne, tako daleč še nismo. A pred dobrim tednom je minilo natanko leto dni od moje zadnje tekme in na televiziji so predvajali polurni dokumentarec o meni, nato pa še posnetek celotne tekme z moštvom San Antonio Spurs. Ko sem zadel prvi koš, so se otroci še veselili, ko me je trener zamenjal, pa so želeli gledati risanko. Tačke na patrulji (Paw Patrol) so bile nato zanimivejše od očeta.«
 

Kako zaposlite otroke?

»To znajo kar dobro tudi sami. A ne dlje kot za pol ure. Nato si začneta fanta nagajati med seboj. Ko je tega enkrat preveč, jih z ženo Jessico pošljeva na vrt. Tam imamo manjše igrišče s trampolinom.«

Ali vas zaradi koronavirusa kaj skrbi za starše?

»Da, ker oba spadata v rizično skupino. V tem trenutku se dobro držita. Ravnata se po navodilih, jaz pa ju podpiram tako, da ju pokličem vsak dan. Tudi sicer se večkrat slišim s prijatelji, tudi tistimi, s katerimi že več let nisem bil v stiku. Z nekaterimi sem nazadnje po medmrežju vrgel celo karte in odigral enko. Časi so težki, a nas združujejo. Upam, da bo tako tudi ostalo, ko se bo življenje spet normaliziralo.«

Veliko športnikov se je odločilo v teh časih za pomoč drugim. Kako pomagate vi?

»S svojo fundacijo v Dallasu podpiram Norh Texas Food Bank. Družine, ki si ne morejo privoščiti hrane dvakrat na dan, si lahko tam naberejo živil za ves teden.«

Ste se med krizo zredili?

»Poskušam ostati čim bolj aktiven. Imam sobno kolo, na katerega sedem enkrat na dan, tekaško stezo in otroke, za katerimi moram teči ves dan. A je težko ostati discipliniran, če greš 40- do 50-krat na dan mimo kuhinje.«

Se še vedno prehranjujete vegansko, kot ste razkrili pred nekaj meseci?

»Ne. Vztrajal sem štiri do pet tednov. Ker pa sem v tistem obdobju veliko potoval, je bilo težko paziti, kaj dam v usta. Potem sem bil nekaj časa vegetarijanec, zdaj spet jem vse, pri čemer se trudim prehranjevati zdravo. Z veliko sadja in solate. Mesa pa nimam vsak dan na jedilniku.«

Omenili ste potovanja. Februarja ste bili z nemškim predsednikom Frankom Walterjem Steinmeierjem na državniškem obisku v Keniji. Kako so vas sprejeli tam?

»To je bila odlična izkušnja. Sprva sem bil malo živčen, ker nisem vedel, kaj me čaka. Ko sem se na sprejemu rokoval s kenijskim predsednikom Uhurujem Kenyatto in so fotografije preplavile splet, sem čez noč postal zelo priljubljen tudi tam. Preostale dni so me prepoznavali na slehernem koraku, česar ob mojih prejšnjih tamkajšnjih obiskih nisem doživljal; Kenija je pač bolj dežela kriketa in nogometa.«

Mar pogrešate košarko?

»Če sem iskren, so me med gledanjem posnetka moje zadnje tekme prevzela čustva. To je bilo drugič, da sem po koncu svoje športne poti zares pogrešal košarko. Drugače pa imam – kar zadeva odločitev, da sem lani končal kariero – mirno vest.«

Kakšno je vaše mnenje o tekmah brez gledalcev?

»To je pravzaprav nepredstavljivo. Navijači spodbujajo igralce in jih ženejo naprej. A po drugi strani bi lahko tudi tekme pred praznimi tribunami prinesle gledalcem nekaj veselja in jih vsaj za nekaj časa odvrnile od slabih novic.«

Kaj boste storili najprej, ko bo konec krize?

»Z Jessico bova šla ven jest. Na suši, zrezke – čisto vseeno. Tu je res veliko dobrih restavracij.«