Belgijce spoštujejo, a hkrati dobro vedo, kdo je evropski prvak

Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača, so si rekli slovenski košarkarji že na evropskem prvenstvu 2017 in si z devetimi zlatimi zidaki postavili šampionski Taj Mahal. Letos vešče in pridno gradijo naprej, v Berlin so pripotovali izjemno samozavestno, saj imajo bogato popotnico iz Kölna. Pred današnjim soočenjem osmine finala z Belgijo ob 14.45 so nesporni favoriti, a ne želijo predaleč gledati po razpredelnici izločilnih bojev. Malo zaradi osredotočenosti na prvo oviro in malo zaradi vraževerja.

Sedma sila in javnost smo v drugačnem položaju. Lahko se poigravamo s špekulacijami in z vsem športnim spoštovanjem do izzivalcev evropskih prvakov rečemo, da ima slovenska reprezentanca po vse boljšem stanju gležnja Mika Tobeyja, celjenju ran Luke Dončića in stoičnem spopadanju Gorana Dragića s tegobami 36-letnika precej bolj odprta vrata proti vrhu, kot ga je imela pred petimi leti v Istanbulu. Kot ena od štirih glavnih nosilk končnice se bo ognila morebitnemu soočenju s Srbijo (ali revanši s Francijo) do polfinala, Grčiji, Španiji ali novemu spopadu z Nemčijo in Litvo celo do finala.

Vlatko Čančar in Zoran Dragić sta pripravljena za nov spopad. FOTO: Thilo Schmuelgen/Reuters

Obrambo prestola bo Slovenija nadaljevala proti Belgiji, v primeru uspeha pa se bo vrnila na delo v sredo proti zmagovalcu dvoboja med Ukrajino in Poljsko. Prva ovira je po moči primerljiva z Ukrajino 2017, s katero so naši košarkarji v takratni osmini finala opravili brez težav. Toda v Turčiji jih je nato pričakala izjemna Latvija s Kristapsom Porzingisom in neugodnimi soborci. Moštvi sta takrat uprizorili celo največji spektakel prvenstva, po katerem bi lahko slovenska košarkarska zgodovina ubrala povsem drugačno pot.

Kako dragocena je vsaka priložnost, se kaže spomniti tudi danes, v poduk pa je lahko še prvi nastop slovenske reprezentance na vseh dosedanjih evropskih prvenstvih, saj gre za istega tekmeca in mesto. 22. junija 1993 je optimistično pripotovala v Berlin in se ob ognjenem krstu v stari Deutschlandhalle, ki jo je leta 1935 odprl Adolf Hitler, opekla z Belgijo z 61:82. Nato je prejela še podobno močno nemško zaušnico in se razočarana vrnila domov že po treh nastopih.

Najnevarnejša sta Haris in Retin

Zdajšnje razmerje moči je vendarle drugačno. Slovenija je postala košarkarska velesila, Belgijci pa so po letu 1993 izpustili osem zaporednih EP. Letos so se uvrstili med celinsko elito petič v nizu in poskušajo izboljšati svojo uvrstitev z zadnjega eurobasketa, na katerem so bili 19. Do leta 2008 zgrajene Mercedes Benz Arene za 15.280 obiskovalcev so prilezli kot četrti iz tbilisijske skupine A, v kateri so premagali Gruzijo (79:76), pomlajeno Španijo (83:73) in Bolgarijo ter izgubili s Črno goro (70:76) in Turčijo (63:78).

Izidi povedo marsikaj, a seveda še zdaleč ne vsega. Prav tako ne imena izstopajočih posameznikov, med katerimi so po reprezentančni upokojitvi branilca Sama van Rossoma najučinkovitejši v Ghentu rojeni center Ostendeja Haris Bratanović (na EP povprečje 15 točk), branilec Retin Obasohan (14,8) in organizator Emmanuel Lecomte (13,6). Od njih bo danes odvisno marsikaj, vendar veliko manj, kot bo od Dončića, Tobeyja, Gorana Dragića ...

»Belgijci igrajo zelo kolektivno. Veliko se gibljejo brez žoge in so ustvarjalni pri prodorih. Po mojem mnenju je glavna nevarnost za tekmece Obasohan, ki je dober atlet, močan pri prodorih in tranzicijski igri. Ni kaj, izkazati se bomo morali z dobro moštveno obrambo. Pomembna bo tudi individualna odgovornost, zelo prav pa bi nam prišel tudi Mike Tobey, za katerega verjamem, da bo lahko igral že v osmini finala po neprijetnem zvinu gležnja,« je ocenil slovenski selektor Aleksander Sekulić, ki Obasohana dobro pozna iz sezone 2020/21, ko sta sodelovala pri Nymburku na Češkem. O črnem scenariju, po katerem bi se za njegovo moštvo evropsko prvenstvo končalo že danes, seveda noče noče niti razmišljati niti slišati.