Če Luka Dončić ne bi verjel v uspeh, ne bi niti prišel

Med prvimi tremi pustolovščinami na svetovnih prvenstvih je slovenske barve branilo 26 košarkarjev, rekorderja sta Goran Dragić in Uroš Slokar s stoodstotno udeležbo. Letos se bo seznam dodatno podaljšal, med novinci bo tudi največji zvezdnik mundiala – Luka Dončić. Ko je Slovenija zadnjič igrala med zemeljsko elito, je bil s 15 leti še premlad za ognjeni krst, pri 24 letih pa je že pravi veteran neštetih težkih bitk in izjemen zbiralec lovorik. Letošnje SP je predvidel kot lepo priložnost za obogatitev rubrike reprezentančni podvigi – po poškodbah Vlatka Čančarja in Eda Murića pa je moral nekoliko prilagoditi scenarij. Prvič v vlogi kapetana izbrane vrste.

Tudi na 19. mundialu bo manjkalo veliko odličnih košarkarjev. Iz elitne peterke zadnje sezone v ligi NBA bosta igrala zgolj Dončić in Kanadčan Shai Gilgeous-Alexander (Grk Giannis Antetokounmpo je poškodovan, Jaysona Tatuma ne najdemo v ameriški selekciji, Joel Embiid se še ni odločil, ali bo na OI 2024 igral za Francijo ali ZDA), iz naslednjih dveh izbranih peterk ni nikogar, niti Srba Nikole Jokića, najboljšega igralca prejšnjih dveh sezon. Odsoten bo tudi junak SP 2019, Španec Ricky Rubio, Slovenci lahko objokujemo svoje izgube ... Imamo pa tudi razlog za zadovoljstvo.

Na lansko evropsko prvenstvo, na katerem je zadnjič združil moči z Goranom Dragićem, ima neprijetne spomine. FOTO: FIBA

»Za reprezentanco bom vedno igral, če bom le zdrav. Vem, da sem pustil na cedilu celotno domovino, ki je stala za nami. Sam sem vendarle najbolj razočaran, saj najbolj uživam ob igranju v državnem dresu. S fanti se odlično razumemo,« je Luka Dončić zagotovil po lanskem EP in ostal mož beseda. Še več, na letošnji reprezentančni zbor je prišel vitek in odlično telesno pripravljen, saj je vse poletje pridno vadil. Neuspeh na eurobasketu 2023 je pač vzel osebno. Zelo osebno.

Po španskem zgledu

Druščina velikih slovenskih košarkarjev, ki niso nikoli igrali na mundialu, bo v Okinavi izgubila svojega mladega, a že lep čas najslavnejšega člana. V njej so poosamosvojitveni rodovi, ki so tlakovali pot reprezentanci do leta 2006, pozneje so brez primerjave s svetovno smetano med drugimi ostali Matjaž Smodiš, Erazem Lorbek in Aleksander Vujačić. Zgolj enkrat so na SP igrali Rašo Nesterović, Marko Milić, Beno Udrih in Gašper Vidmar, Dončić se bo torej izenačil z njimi. Ostal pa bo korak za letošnjimi soigralci Jako Blažičem, Zoranom Dragićem, Aleksejem Nikolićem in Klemnom Prepeličem, ki so bili pomemben del izbrane vrste že leta 2014. Zato bi kazalo bolje izkoristiti njihove izkušnje in znanje, kot jih je Slovenija lani v Nemčiji.

Svetovno prvenstvo bo Dončiću ponudilo priložnost tudi za celjenje ran iz Dallasa. FOTO: Dale Zanine/USA Today Sports

Za Dončića bo letošnje SP četrto veliko tekmovanje v reprezentančnem dresu. V njem je prestal ognjeni krst na EP 2017 s povprečjem 14,3 točke, 8,1 skoka in 3,6 asistence ter se ob osvojitvi zlate kolajne uvrstil v elitno peterko, kar mu je uspelo tudi predlani ob četrtem mestu Slovenije na olimpijskih igrah v Tokiu, ko se je izkazal s 23,8 točke, 9,7 skoka in 9,5 asistence na tekmo. Večplastni korak nazaj je pomenilo lansko EP, čeprav je – pomenljivo in poučno – dosegal največ točk doslej (povp. 26). Manjši pa je bil njegov učinek pri skokih (7,7) in asistencah (6,6), prvič je ostal tudi zunaj najboljše peterice.

Izpad proti Poljski in končno šesto mesto nista bila edini razlog, saj se je v peterko EP prebil Giannis Antetokounmpo, ki se je z Grčijo prav tako poslovil v četrtfinalu. Naslov MVP pa je pripadel Špancu Willyju Hernangomezu, ki je v minuli sezoni dobil pri New Orleansu priložnost le na 38 tekmah, na njih dosegal 6,9 točke in se poleti vrnil na staro celino k Barceloni. Izkušeni selektor Sergio Scariolo je mojstrsko unovčil zmožnosti novega španskega rodu brez pravega udarnega zvezdnika, tako kot je znal pred tem spraviti v uspešno celoto brata Pauja in Marca Gasola, Juana Carlosa Navarra, Jorgeja Garbajoso, Rudyja Fernandeza, Sergia Llulla, Rickyja Rubia, naturalizirana Sergea Ibako in Nikolo Mirotića ter druge ase.

Na letošnjem SP bo zelo pogrešal poškodovanega Vlatka Čančarja. FOTO: Blaž Samec/Delo

Na vsakem prvenstvu enak cilj

Skupna slovenska bera na OI in dveh EP v Dončićevi eri je 18 zmag in 4 porazi. Če poenostavimo, je prinesla živahen vrtiljak: od pravljičnega podviga leta 2017 in zelo lepega olimpijskega uspeha do velikega lanskega razočaranja. Časovna krivulja je v tem času resda zaskrbljujoče padala, toda presekala bi jo lahko velika želja, ki bo gnala moštvo ob grenkih spominih na kvalifikacije za SP 2019, na katerih je Slovenija igrala brez svojih najboljših mož, in lanski šok v Berlinu. Nekaj podobnega je Dončić doživel v ligi NBA: v sezoni 2021/22 se je z Dallasom prebil v finale zahodne konference, letos je v njej zasedel šele 11. mesto. A kot pravijo, so pravi šampioni tisti, ki se znajo pobrati po porazih, ki neizogibno pridejo; prej ali slej.

Zato letvica najboljšega slovenskega košarkarja ostaja visoko tudi po izgubi pomembnih soborcev. Zveni preprosto, a ljubitelji številk ponujajo kruto uganko: kako nadomestiti 30,5 točke, kolikor so jih v povprečju družno dosegli G. Dragić, Čančar in Murić na lanskem EP, in izboljšati moštveno obrambo?

»Na vsakem prvenstvu je moj cilj enak – osvojiti kolajno. Če ne bi verjel v uspeh, niti ne bi prišel na priprave. Počaščen sem, da sem kapetan, kar je bilo lani, me ne zanima več. Vedno gledam zgolj naprej ...« je odločen. Letos bi vendarle moral nekoliko prilagoditi svojo igro že zaradi praktičnih (beri samozaščitnih) razlogov. Ob manjšem naboru vrhunskih soigralcev se namreč tekmeci še bolj zgrinjajo okoli njega kot prej, če pa se ponudi priložnost, ga tudi pošteno mlatijo.