Brkljanje po nosu bo prenesel, težje bo brez družine

Zoran Dragić je zelo uspešno prestal nadaljevanje košarkarske sezone in z Baskonio proslavil naslov španskega prvaka na nepredušno zaprtem turnirju brez gledalcev v Valencii. Konec meseca bo v podobnih okoliščinah na potezi njegov starejši brat Goran. Po štirih mesecih in pol prisilnega počitka zaradi koronavirusa ga v »mehurčku« Disneyjevega kompleksa v Orlandu čaka še osem tekem rednega dela lige NBA in končnica, v kateri ima z Miamijem zagotovljeno mesto.

»Ne bo lahko pognati motorjev, hkrati pa bomo morali še enkrat spremeniti življenjske navade in se iz osamitve v družinskem krogu preseliti v košarkarsko izolacijo. Lep primer je španska liga, ki se je končala v podobnem 'mehurčku'. V Valencii so dokončali prvenstvo brez okužb s koronavirusom, zato sem prepričan, da ga lahko tudi liga NBA, če bomo vsi prispevali svoj delež,« je prepričan Goran Dragić, ki ga ni omajal niti nedavni zaplet pri krilu Derricku Jonesu, zmagovalcu v zabijanju na letošnjem vikendu All-Star, ki je bil pred začetkom moštvenih priprav pred vnovičnim zagonom lige prvi pozitivni košarkar pri Miamiju.

 

Ni obtičal pred televizorjem

»To je bil res nesrečen primer. Nihče si ne želi, da bi se komu zgodilo nekaj takšnega, kaj šele soigralcu. Ko sem izvedel, sem ga poklical in se pozanimal, kako je, ni me pa pretirano zaskrbelo zame ali za druge igralce, saj se lahko okužiš kjerkoli. Upoštevali smo vsa priporočila NBA, najpomembnejše pa je, da smo zdaj vsi zdravi in da bo tudi Derrick igral v Orlandu,« meni nekdanji kapetan slovenske reprezentance. Ko je še igral zanjo, je bil vajen, da sta ga v enem letu čakali dve sezoni, ena s klubom in druga s Slovenijo, ki ji je bil na voljo domala vsako poletje. Tudi Miami bi lahko ostal na Floridi dva ali tri mesece, če si bo kot trenutno četrti v vzhodni konferenci uspešno utiral pot skozi končnico.



»V Orlandu bo podobno kot v reprezentanci. Manj prijetna so le testiranja, ko ti s palčko brkljajo po nosu, vendar se navadiš, saj veš, da gre za skupno korist. Od slovenskega dresa sem se poslovil že pred tremi leti, vem pa, kako se mora košarkar pripraviti na poletne obveznosti. Doma sicer nimam takšne športne opreme kot v klubski dvorani, a sem se po najboljših močeh trudil, da bi ostal telesno pripravljen. Opravil sem celoten program, ki mi ga je pripravil kondicijski trener Eric Foran. Najpomembnejša je namreč doslednost, še posebej za domačimi stenami, kjer se lahko košarkar hitro prepusti razvadam ali preprosto obsedi pred televizorjem. Rekel sem si, da ne bom eden od njih,« zagotavlja Dragić, ki ima pri Miamiju veliko mladih soigralcev, za katere bo Orlando povsem nova izkušnja. Kakšna bo vloga starejših rutinerjev?

»Menim, da smo jim lahko v veliko pomoč, najpomembnejše je, da so vsi mladci lačni uspeha. Kendrick Nunn, Duncan Robinson in Tyler Herro so letos 4., 5. in 6. strelec Miamija, vendar prvo sezono igrajo v ligi NBA in poskušajo dokazati, da lahko uspešno igrajo na tej ravni. Prepričan sem, da bo njihova želja udarila na plano v Orlandu, zato je po svoje koristno, da imamo tudi skupino izkušenih fantov in odlične trenerje, ki jih lahko usmerijo. Dokler nas bo krasila podobna moštvena kemija, kot nas je uvodnih mesecih sezone, se nam bo odpirala pot do zmag. Imamo vse potrebne sestavine za uspeh, zdaj moramo le slediti preizkušenemu receptu,« ocenjuje Ljubljančan, s 34 leti tretji najstarejši v moštvu za Udonisom Haslemom in Andrejem Iguodalo. Kot pravi, bo imela psihična trdnost še večjo vlogo kot običajno, saj moštva ne bodo mogla računati na prednost domačega igrišča in pomoč navijačev, prav tako ne na neposredno podporo družin po tekmah.


 

Pomembno bo ostati celota

»Ta plat bo zelo pomembna. Pomembno bo, da bomo ohranili neko vrsto sproščenosti in se družili s soigralci, namesto da bi čepeli v svojih sobah. Če se pretirano osamiš od vsega, si prav nič ne koristiš. Lep primer imam iz časov, ko smo bili s slovensko reprezentanco skupaj po dva meseca in v tem času nismo videvali družin. Tokrat pa bo še pomembnejše, da bomo ostali celota. Ko sem izvedel, da se bo liga NBA nadaljevala, so me sprva prevevali mešani občutki. Bil sem zaskrbljen, saj bom moral zapustiti ženo in dva otroka. Hkrati se zavedam, da sem poklicni športnik in da imam rad svojo službo. Upam, da bomo znali unovčiti trud,« se nadeja organizator igre Miamija, ki je bil do prekinitve prvenstva precej uspešnejši v domači dvorani (27:5) kot na gostovanjih (14:19). Je med prisilnim premorom ugotovil, zakaj?

»Ko nam met ne gre najbolje od rok, se včasih prehitro prepustimo malodušju, si pretirano belimo glave ob vsakem zgrešenem poskusu in zato ne opravimo dela v obrambi. Doma se nekako dvignemo zaradi podpore gledalcev, na gostovanjih je težje. To je ena od naših glavnih težav, ki jih moramo odpraviti. V Orlandu bomo prepuščeni sami sebi. Podobno bo kot na nekaterih tekmah na evropskih ali svetovnih prvenstvih, ko maloštevilni navzoči slišijo sleherno besedo trenerjev in košarkarjev. Na trenutke imaš občutek, da si na treningu, toda vložek je zelo velik,« pojasnjuje Goran Dragić.