Bratovščina Luke Dončića po stopinjah Petra Vilfana

Devet let je minilo od zadnjega nastopa slovenskih košarkarjev na svetovnem prvenstvu, dolgi mrk pa je skupaj z razočaranjem na lanskem eurobasketu ter poškodbama Vlatka Čančarja in Eda Murića spodbudil večne pesimiste k zelo zadržanemu pričakovanju 19. mundiala. A vnaprej vendarle ne kaže vreči žoge v koruzo. Zelo hitro smo namreč pozabili, kaj vse se je zgodilo po letu 2014, kaj vse je naša reprezentanca dosegla in kako se je znala pobrati po nenadejanih težavah. Že prej pa nas je zgodovina naučila, da je Slovenija znala pogoreti tudi z zvezdniškimi zasedbami z dolgo vrsto igralcev iz lige NBA in evrolige.

Naša izbrana vrsta je po SP 2014 trikrat zapored nastopila na prvenstvih stare celine in se pred šestimi leti povzpela na šampionski prestol, pred dvema letoma si je v velikem slogu prislužila ognjeni krst na olimpijskih igrah in na njih le za las ostala brez kolajne. In če je kljub občasnemu nezadovoljstvu sedma na Fibini mednarodni lestvici, ki upošteva dosežke zadnjih osmih let, za evropsko in svetovno prvakinjo Španijo, olimpijskimi šampioni iz ZDA, Avstralijo, Argentino, Francijo in Srbijo ter pred Litvo, Grčijo in Italijo, se lahko le spomnimo, kaj vse je zmožna storiti, ko se stvari odvijajo v vsaj približno normalnem ritmu.

Luka Dončić in soborci so se zbrali v šibkejši zasedbi kot na OI v Tokiu, a za dodatni dve leti bolj izkušeni in modrejši. Zagotavljajo, da jih je lekcija z lanskega EP izučila. Sposobni so se celo pošaliti na svoj račun in dejati, da jim bo na SP celo nekoliko lažje, saj se nanj nista uvrstili BiH in Poljska, s katerima so izgubili v Kölnu in Berlinu.

Lažji uvod, peklensko nadaljevanje

Dosedanji napredek Slovenije na mundialih resda ni bil silovit. Prvo priložnost je dočakala 14 let po ustanovitvi samostojne izbrane vrste in leta 2006 delila 9. do 16. mesto. Štiri leta pozneje je bila osma, leta 2014 sedma, na zadnjem SP (2019) se niti uvrstila ni zaradi spornega ustroja kvalifikacij. Zato bo tokrat poskusila dokazati, da imajo lahko »poznocvetne« sorte bogate sadove, ko to od njih najmanj pričakujemo.

Pred štirimi leti je na svetovnem prvenstvu zmagala španska reprezentanca. FOTO: Hector Retamal/AFP

Naši košarkarji bodo v četrtem poskusu – prvem brez Gorana Dragića – prvič okusili razširjeno konkurenco z 32 reprezentancami na SP, ki ga bo prvič priredilo več držav skupaj, in sicer kar tri: Japonska, kjer bodo odigrali uvodne tekme, Filipini, kjer jo pričakujemo v izločilnih bojih, in Indonezija. Zaradi množičnosti bodo na uvodni stopnji v Okinavi igrali v na videz manj zahtevni skupini z Gruzijo, Venezuelo in Zelenortskimi otoki ter imeli odprto pot za napredovanje v drugi krog, v katerem pa se bodo stvari zelo zaostrile.

Pričakali jih bosta namreč najuspešnejši zasedbi iz skupine E z Avstralijo, Nemčijo, Finsko – ekipami, s katerimi se je četa Aleksandra Sekulića opekla v zadnjih dveh letih – in gostiteljico Japonsko. Naloga ne bo lahka, toda nagrada bi lahko bila zelo lepa – selitev iz Japonske na Filipine, kjer se bo zbrala najboljša osmerica na zemeljski obli.

Padla ni zgolj reprezentanca ZDA

V Manili je bil Peter Vilfan pomemben član jugoslovanske selekcije na SP 1978 in tudi 45 let pozneje ne bo prav nič nemogoče. Navsezadnje je Slovenija na velikih tekmovanjih že premagala prav vse letošnje favorite z izjemo ZDA, ki so bile ob treh soočenjih na mundialih uspešnejše s skupno razliko 84 točk.

Nova zasedba selektorja Steva Kerra sicer ne deluje tako zastrašujoče kot prejšnji rodovi z LeBronom Jamesom, Dwaynom Wadom, Carmelom Anthonyjem, Dwightom Howardom (2006), Kevinom Durantom, Russllom Westbrookom, Chaunceyjem Billupsom, Lamarjem Odomom (2010), Stephenom Curryjem, Kyriejem Irvingom, Jamesom Hardnom, Anthonyjem Davisom (2014) in drugimi zvezdniki, a tudi zanjo lahko velja pravilo, da je včasih lahko manj tudi več.

Ne kaže sicer prezreti, da bodo imeli Američani 12 asov iz lige NBA, Slovenija le enega. A ne pozabimo na poduk z lanskega EP: na vrhu niso pristale reprezentance z največjimi imeni, temveč prava moštva.