Tubularjem je treba postaviti spomenik

Zanimiv je sprehod skozi zgodovino pnevmatik za dirkalna kolesa. Videti je, da se zgodovina ponavlja, čeprav so ceste vse boljše in boljše – le za kolesarja specialkarja nikoli dovolj dobre. Ali pa jih ni nikoli zadosti.

Izbira pravega plašča za kolo

Na prvem Touru leta 1903 so vozili s tubularji, širokimi 40 milimetrov. Tubularji so tiste gume, pri katerih so zračnice všite v plašču in zato ni treba imeti rezervne zračnice, ampak kar cel plašč, tubular. In tubularji so še danes glavni igralec v tej igri, a bodo že kmalu neslavno zapustili ta svet.

Prihodnje leto, čez dve, tri leta bodo zagotovo izumrli. Po dobrem stoletju glavne vloge.

Kar je najboljše, ni nujno tudi najhitrejše

V boj za svoj kolač so se, jasno, podali gumarski industrialci. Najbolj agresivni so tisti, ki že vladajo v avtomobilski industriji. Če izumrtje tubularjev omeniš garažnim proizvajalcem, manufakturam, ki delajo (za zdaj in od nekdaj) najhitrejše gume, je jasno, da samo zamahnejo z roko in priznajo življenjski poraz.

Povprečen rekreativni kolesar na specialki ne pozna drugačnih gum, kot so tiste, ki jih je dobil na kupljenem kolesu. Gre za klinčerje, poltubularje oziroma plašče z zračnico, ki ni všita v trebuhu plašča. Torej sta plašč in zračnica ločena. Tubeless, samo plašč brez zračnice, pa je tisti osvajalec, ki bo že prihodnje leto zavladal v svetu vrhunskega cestnega kolesarstva. V gorskem kolesarstvu mu je to že uspelo. Tubeless? Brez zračnice. Samo plašč. Sistem iz avtomobilskega sveta. Saj veste, da že več kot dvajset let avtomobili nimajo zračnic, kajne?

Pred tridesetimi in še nekaj leti zraven smo imeli v Kranju proizvajalca kolesarskih gum za specialke. Testirali so jih kolesarji iz domačega kluba. Vsako ugotovitev so sporočili proizvajalcem, ki so na podlagi ugotovljenega na cesti poskušali popraviti, dodati, odvzeti. Kolesarji so stalno trdili, da so te gume dobre za trening, nikakor pa ne za dirkanje.

Razlog? Prepočasne so. Potem so začeli ugotavljati, zakaj so prepočasne, in hitro se je pokazalo, da zgolj zaradi zmesi in nič drugega. Širina teh plaščev je bila 19, 20 ali 21 milimetrov, imenovali so se sava strela. Izdelovali so jih iz zelo podobne zmesi, kot so jo uporabljali za avtomobilske pnevmatike. Vedeli so, da je to narobe, a najprej so morali znati narediti dobro gumo, da bi lahko upravičili stroške za boljši material, hitrejšo zmes. To pa v Sloveniji ni šlo, ker se ni splačalo. Projekt Strela je po petih letih zamrl, kolesarji so si oddahnili in spet na kolesa nataknili tubularje iz italijanskih in francoskih manufaktur.

To razlagamo zato, ker takrat niso pomislili, da ni odločilna zmes, ampak širina gume. V tistem času je v Lescah živel mož, ki je imel za sabo najdaljšo kolesarsko kariero. Še danes ni slovenskega profesionalnega kolesarja, ki bi imel daljšo kariero od Ivana Valanta - Valya. Valant je že leta 1934 kot samouk izdeloval kolesa po meri. Izobraževal se je v Franciji in Italiji, bil pa je tako dober tekmovalec, da je nastopil na Hitlerjevih olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936.

Seveda so proizvajalci iz Kranja tudi njega vprašali za nasvet. Med drugim je povedal nekaj vizionarskega, nekaj, česar niso upoštevali niti enkrat: »Specialka mora imeti najmanj 28 in največ 32 milimetrov široko gumo.« Tekmovalci niso hoteli niti slišati, so pa Kranjčani opremili Rogove maratone z 32 milimetrov širokimi gumami. In to je bilo katastrofalno kolo, če si hotel dirkati z njim, če pa si se hotel ležerno voziti in predvsem uživati, je bilo odlična izbira. Ampak tega takrat nihče ni priznal, niti vedel. Zdaj ima najdražja specialka v trgovini 28 milimet­rov široki pnevmatiki, prihodnjo sezono bo imela 30-milimetrski.

Kaj se je zgodilo?

Med nastajanjem priloge, ki jo berete, sta mi bila na voljo človeka, ki uživata izjemno veljavo v svetu profesionalnega kolesarstva, ko je govor o tehniki in tehnični podpori. Filip Tišma iz moštva Bahrain Victorious je tisti, ki je letos spoznal, da bi Matej Mohorič mogoče prej prišel do cilja v Sanremu, če bi vozil specialko s potopno sedežno oporo. Čeprav je to smrtno nevarno. O tem se v vrhunskem profesionalnem športu ne razmišlja. Drugi sogovornik je bil Jošt Zevnik iz moštva Izrael – Premier Tech, pristojen za vse tehnične izboljšave na kolesih. Vse. Tudi za gume, ali po njegovih besedah, gume so najbolj pomembne, potem pa vse drugo, na primer krmilo, sedež, čevlji, pedala, torej tiste komponente, s katerimi se stika kolesar s kolesom in kolo s podlago. Oba sta zatrdila, da bo prihodnje leto celotna karavana svetovne serije na tubeless gumah, širokih vsaj 28 milimetrov. Šok.

Kaj pa tubularji?

Postaviti jim je treba velik spomenik. Zelo dolgo so bili glavni v gumarski igri, ampak zdaj je z njimi konec. Prihaja nova zvezda cestnega kolesarstva, tubeless. Širina bo najmanj 28 milimetrov, za najširši model še ne vedo točno. Matej Mohorič že letos trenira z 32-milimetrskimi. Ivan Valant mirno spi v grobu. Tudi on si zasluži spomenik. O klinčerjih, poltubularjih, nihče več ne govori. O tubularjih vse najboljše, vendar njihova doba je minila. Kaj pa hitrost? Proizvajalci pnevmatik, tisti največji, ki vladajo v avtomobilskem svetu, so se odločili zavladati tudi v kolesarskem.

V testnih laboratorijih so ugotovili, da je 28 milimetrov široka tubeless pnevmatika s tlakom od štiri do šest barov najboljša kombinacija. In vsi testi so to potrdili. Testi v laboratoriju. Kaj pa na cesti? Kot pravita oba, Tišma in Zevnik, je kolesarjem zdaj pomembnejša udobnost kot hitrost. To je nekaj novega. Ugotovili so, da so s takimi pnevmatikami manj utrujeni po večurnem dirkanju ali že med njim. Razumljivo. Bolj ko je kolo udobno, manj nas kolesarjenje utrudi. Vendar, od kdaj pa tekmovalce bolj zanima udobnost kot hitrost? Ob tem pomisleku sta oba ponovila prejšnjo razlago.

Za udobnost gre. In vendar so prav v laboratoriju ugotovili, da so take gume tudi hitrejše. In zdaj lahko opazite, da imajo kolesarji na najhitrejših kolesih, namenjenih za vožnjo na čas, tubeless plašče, široke 28 milimetrov, s petimi bari zraka ali tam nekje, odvisno od teže kolesarja in podlage. Nič več 21-, 23-milimetrskih tubularjev z 12 do 15 bari. Tudi v praksi to najbrž drži, ker najboljši vozijo s takimi gumami. Ne zaradi trenda, ampak zato, ker so ugotovili, da so hitrejši in še vožnja je udobnejša.

Manufakturni izdelovalci tubularjev še naprej trdijo, da so njihovi izdelki hitrejši, za udobje pa se ne menijo kaj dosti, čeprav sledijo željam tekmovalcev in izdelujejo tubularje, široke med 28 in 30 milimetrov. Poltubularji, klinčerji, kaj je že to?