Tone Fornezzi - Tof, poslednji oče Franje: Še vedno sem v 50 minutah na Vršiču

Tisti, ki ste zmagali, imate moč videti na hrbtni strani medalje karikaturo človeka, ki je rekreativnemu kolesarstvu postavil temelje. No, in poslednji še živeči od treh očetov Franje, na kateri ste zmagali, je.

»To kar napiši, Janez Winkler, Zvone Zanoškar in jaz smo očetje Franje in nihče drug. Napiši, ker slišim neka namigovanja, da Franja obstaja šele od takrat, ko se je start preselil v mesto nakupov. Jaz sem tisti, ki sem potegnil traso, po kateri se vozite še danes. Vmes pa se je zgodilo čuda stvari, da je Franja sploh preživela do danes,« je začel najin pogovor 90-letni Tone Fornezzi - Tof.

Prišel je minuto pred deseto, točno ob dogovorjenem času, čeprav se nisva slišala po telefonu. Prek njegove »sekretarke« Maje sem se dogovoril za sestanek v Intermezzu v Kosezah, to je njegova jutranja rezidenca, in res je prišel točno. Čeprav je Maja večkrat rekla, da ga ni dobila na telefon, da ga niti njegova hči Pika ni dobila, sporočila pa še vedno zna prebrati. Samo dela se, da ne zna.

»A, ti si! Matr' si se postaral. Nisem te prepoznal,« me je ogovoril ob snidenju. Vrnil sem mu, rekoč, da je on, odkar ga poznam, to je kakih 40 let, še vedno isti, samo drugačno kapo ima. Na tej piše Nedeljski. Čudno res. A ker ga dobro poznam, vem, do kod se z njim lahko hecaš. On je klasičen humorist. Smešen je samo službeno, v zasebnem življenju pa je resnejši od slovenske politike.

Kljub temu da sem izrazil izrecno željo, da se bova pogovarjala izključno in samo o kolesarstvu, me je goljufiva kača speljala na vse drugo, tudi na evropske volitve, ki me zanimajo manj od predlanskega snega na Zelenici. »O Franji že vsi vse vedo. Samo ne pozabi omeniti Winklerja, Zanoškarja in mene!« Ne bom, Tone, sem rekel še četrtič.

»Veš, ne poudarjam tega tja v en dan, da bi se hvalil, bog ne daj. A nekaterih stvari se ne sme pozabiti zgolj zato, da služijo kot opomin vsem tistim, ki se bodo v prihodnosti lotevali česa podobnega, kot je Franja. Vsi, ki so se že in so naleteli na milijon birokratskih ovir in so mogoče celo zaradi njih odnehali, morajo vedeti, da je bilo v tistih jekleno najmehkejših časih to še trikrat težje. Takrat, ko je nastala Franja, je bilo nemogoče najti skupno besedo s komerkoli, ki ni bil na najvišji ravni sistema. Vemo, o katerem sistemu govorimo, a ne? A, glej ga, hudiča, kot navaden človek, novinar ali trener, kot je bil Zvone Zanoškar, do tistih na vrhu sploh nisi mogel, če te niso požegnali tisti spodaj, ki pa so bili bogaboječi, ker so vedeli, da tistim na vrhu takih in podobnih idej, kot je Franja, sploh nisi smel omeniti. Ampak Tof je bil od nekdaj novinar, ki je izumil zvito presto. Preste so bile pred njim ravne, veš.« Srknil je kapučino in se zarežal, ker je bil zadovoljen, da sem ga napeto poslušal.

Predsednik organizacijskega odbora maratona Franja Jože Mermal je Tofu ob 90-letnici izročil posebno plaketo. FOTO: Dejan Javornik

»Tof je bil že takrat zvit, zato se Franja imenuje Franja. Če ne bi bilo partizanskega prizvoka dogodka, bi vraga to odobrili na najvišji inštanci. Sploh ne bi hoteli slišati za to, da bi se čez pol republike vozili zafnani kolesarji v oprijetih hlačkah brez gat in pisanih majčkah na fensi kolesih. Ker sem kot mimobežnica švignil mimo Winklerjeve tajnice direktno v njegove sobane s prošnjo, da miličniki morajo pomagati pri organizaciji kolesarskega maratona, sem si prislužil status prvega povojnega narodnega heroja. Janez Winkler je bil takrat kapo vseh miličnikov v Ljubljani. Poznal me je iz cajtengov, zato mi je prisluhnil. Na koncu je potrdil, da bodo naredili vse potrebno, ampak start te norije bo pa v Tacnu pred šolo za miličnike. Prikimal sem hote ali nehote. In potem je bilo res nekaj startov pred njihovo šolo v Tacnu in moral bi videti, kako lepo so se kolesarji obnašali pred startom in v cilju. Da, cilj je bil tudi tam. Noben ni šel scat v grmovje, vse to so doma opravili,« se je zarežal Tof.

Križaj v Rogovem dresu

Odgovoril sem mu, da se spominjam tistih prvih let Franje, saj sem bil vodonoša Dragu Frelihu, Bojanu Ropretu, Marku Cudermanu, Janezu Lampiču pa nisem hotel biti, ker kolesariti in poslušati njegove štose ni bilo mogoče, je bilo prenevarno med več sto kolesarji. Na Franji sem takrat prvič v živo videl tudi takratnega športnega idola vse Slovenije, če ne celo Jugoslavije, Bojana Križaja. Ampak fuj, nosil je Rogov dres! Ne, savskega, ampak Rogovega. To je bilo za Tržičana nezaslišano.

»No, ker sem na svojo stran pridobil glavnega miličnika, je imela Franja start in cilj v Tacnu. Tof je mislil na še nekaj. Janez Winkler je bil doma iz Idrije. Franjo pa sem trasiral, glej ga, hudiča, tudi čez Idrijo. Ko je Janez slišal, da bomo kolesarili čez njegovo vukojebino, je bil takoj za! Franja je zaslužna, da so se v Idriji spet začeli ukvarjati s kolesarstvom. Tisti klub Sloga Idrija 1902 so oživili zato, ker so spet videli kolesarja kolesariti skozi Idrijo,« se je znova zarežal.

Z Barjanko pognali maraton Franja

Nato sem ga vprašal, kako je bilo na začetku z asfaltom čez Kladje. »Ko sem trasiral Franjo, je bil edini makadamski odsek od Cerknega čez Kladje v Sovodenj. A makadam je bil zelo dobro vzdrževan in kolesarji niso imeli težav. Po nekaj izvedbah maratona Franja sem dobil klic iz Cerknega. Poklical me je predstavnik vaščanov na klancu Kladje in sporočil, da letos ne bo Franje. Zastrigel sem z ušesi. Rekel je, da dokler ne bo asfalta čez vas, bodo zaprli cesto. Nič nisem mogel drugega kot poklicati Winklerja. Ko sem mu povedal, da bodo zaprli cesto, je Janez rekel, da bo on zaprl njih, ne pa oni cesto. A Janez Winkler ne bi bil to, kar je bil, torej mož z veliko začetnico. Lepo se je pomenil s prebivalci na Kladjah in ker so bili vsi razumljivi, jim je zrihtal asfalt čez celo vas in še naprej. Štirideset let je zdržal ta asfalt, danes kliče po obnovi, toda Winkler je lani umrl. Kdo jim ga bo zdaj obnovil? Winkler je bil res dedec, da se reče!« je odgovoril Tof, ki je izredno resen človek in še vedno ni v pokoju, čeprav je letos slavil 90. rojstni dan. Zato sva morala zaviti v preteklost. Prvič sem mu postavil vnaprej zapisano vprašanje, Tof, kakšen je tvoj najstarejši spomin na kolo?

»Med drugo svetovno vojno sem bil star že sedem, osem let. Ljubljana je bila pod italijansko okupacijo in eden izmed njihovih strateških ukrepov je bil tudi ta, da se vsem prebivalcem odvzamejo kolesa! Ja, prav si slišal. Pozabil sem že, zakaj je bil ta ukrep koristen, verjetno zaradi omejitve gibanja po mestu ali kaj podobnega. No, jaz tega nisem vedel, mati pa je tudi mislila, da to za otroke ne velja. Vozil sem se z otroškim kolesom po naši ulici, tam, kjer je zdaj parkirišče RTV Slovenije. Tam je imela mama restavracijo. No, jaz sem lepo kolesaril, dokler fašistična patrulja ni začela vpiti za mano, teči za mano, od strahu mi je skoraj ušlo v hlače, a sem jim uspel pobegniti po meni dobro poznanih ulicah, fašisti pa niso bili kaj prida tekači. Ko sem to povedal mamici, je rekla, da jim bo pljunila v župo, ko jim bo kuhala v njeni restavraciji. Vendar jim ni, se je pa z njimi dogovorila, da lahko imam še vedno kolo in lahko kolesarim, ampak samo po dvorišču mamine gostilne,« je odgovoril Tof, ki se je s specialko prvič srečal po službeni dolžnosti.

Ni si izmislil samo Franje

»Pameten kot sem, sem za časopis pisal članke z naslovom Sam med asi. Predstavljal sem izbrane športe, tako da sem se pomeril na nogometni, košarkaški, rokometni tekmi, na smučeh, v atletiki … no, in tudi na kolesarski dirki. Zato pa sem rabil specialko. Tako sem spoznal Zvoneta Zanoškarja, ki je bil glavni trener v KD Rog. Posodil mi je vso opremo in seveda tudi dirkalno kolo. Udeležil sem se ene izmed dirk v Savljah. Med zaprto vožnjo sem bil še v pelotonu, ko se je Zvonetov avto umaknil in se je začela dirka, pa sem v sekundi ostal sam. Ampak z mano je ostala tudi ljubezen do kolesarstva, do specialke, do kolesa. Od tistega dne pa vse do danes sem zagret kolesar,« pravi Tof, ki se ni spomnil samo Franje.

»No, jaz sem trasiral tudi Slovensko diagonalo od Hodoša do Pirana. Pa 1000 km po Sloveniji. Ta tura je bila ena izmed najlepših v mojem življenju. Povsod po svetu sem že bil, na vseh kontinentih, ampak tako, kot je doma v Sloveniji lepo, to je res neverjetno. No, pa enkrat smo šli od Rateč do Gevgelije, se pravi, čez celo bivšo skupno državo. To je bil tudi izlet, da se reče. Nepozabno. Tudi Juriš na Vršič je bil moja ideja. Še danes je vsako prvo soboto v septembru. Goni pony na Vršič se pa nisem jaz spomnil. Vidim pa, da se je ta smešna prireditev zelo dobro prijela,« o širjenju slovenske rekreativne scene pravi Tof, ki je nekoč s kolesom rinil na Triglav.

»V nekem obdobju sem bil obseden s Triglavom. Spravil sem 100 žensk na Triglav. Tudi 100 direktorjev na Triglav. Posnel film o smučanju s Triglava … In potem me je nekdo spodbodel, da samo še kolesaril nisem na Triglav. In sem. No, do Kredarice sem rinil Rogovega gorca. Ne do Aljaževega stolpa, samo do Kredarice. Dol so mi ga pa odpeljali s helikopterjem. Ne vem točno, zakaj sem se šel te norosti.«

Specialiteti pogača in rogljiček

Nekaj me je zanimalo; če bi danes še vedno imel Moped šov na Valu 202, vsako sredo ob 11. uri, bi si kdaj sposodil Rogliča in Pogačarja in še kakega izmed naših odličnih kolesarjev? »Seveda bi! Ne samo zato, ker so vsi tako dobri, Roglič in Pogačar pa sploh. Saj sem že razmišljal, da imamo Slovenci novi dve najboljši specialiteti: pogačo in rogljičke! Idrca bi snel za šalo, pa tisti Rogličev ja, ja, ja, pa Pogačarjevo opravičevanje, zakaj je najboljši na svetu, Mohoričevo jokanje bi bil hit! Mezgec je tudi zanimiv, če ne gre Rado, gre pa njegov brat … ihi, to bi bilo smeha …«

Kdo pa je zanj boljši, Roglič ali Pogačar, ne gleda na to, da je Tof rogovec? »Oba sta mi po svoje in na svoj način zelo všeč. Roglič je zanimiv, ker je Zasavec, to so posebej zanimivi ljudje. Pogačar pa, ker je tako hudičevo napadalen, kar ni v slovenski krvni sliki. Ampak ne pozabi napisati, da so vsi ti fantje, ne samo Pogi in Rogla, dirkali tudi na Franji. Tega pa ne smeš pozabiti!«

S Tofom sva se razšla, ne vem v katero že. Vsak na svojo stran. Prvo, kar sem pomislil, je bilo, kaj vse je naredil za rekreativno kolesarstvo, kaj vse je iz tega nastalo. In potem še, koliko energije je še v tem človeku, ki je letos dopolnil 90 let! To niso samo Duracelove baterije … Pa še to. Zavpil sem za njim, kaj je mislil s tem, da na Vršič pride v 50 minutah, s kolesom, tudi danes!? Je odvrnil reže: »Nisi razumel, butl'! Pridem gor v 50 minutah in eni uri!«