Tadej Pogačar je lani prepričljivo zmagal na dirki po Lombardiji, ki se je začela v Comu in končala v Bergamu. Njegovi tekmeci so letos zaman upali, da bo na trasi v nasprotni smeri razplet drugačen. Spet je odločal šprint dveh kolesarjev, v katerem je 24-letni slovenski zvezdnik tokrat ugnal Španca Enrica Masa.

Danes bi Pogačarja bržčas lahko zaustavila le nesreča, saj se je spet pokazal v najboljši luči, v kateri je malodane nepremagljiv. Vsaj na tako zahtevni preizkušnji, kot je bila 116. dirka po Lombardiji. Karavana je morala premagati 253 km s kar 4852 višinskimi metri in na vsakem je imel Pogačar oziroma njegova ekipa UAE niti dirke trdno v rokah.

Slovenski as je slavil v Comu za konec elitne kolesarske sezone. FOTO: Marco Bertorello/AFP

Ključnih je bilo zadnjih 60 km z vzponi na Madonno del Ghisallo, Civiglio in dvakrat na San Fermo della Battaglia. Ekipa iz ZAE je pred svojega kapetana postavila vlak, ki ga je za seboj vlekel vse do ključnega trenutka 19 km pred ciljem. Na vzponu na Civiglio je Pogi v eni potezi poskrbel za odločilno selekcijo. Njegovemu pospešku je brez težav sledil samo Mas (Movistar), Mikel Landa (Bahrain Victorious) je večkrat izgubil stik z vodilnima in ju nato z obilico vztrajnosti lovil, njegova nagrada je bilo 3. mesto.

Mas ga ni dvakrat speljal na led

Vsa druga zveneča imena, zmagovalec Toura Jonas Vingegaard (Jumbo Visma), Matej Mohorič (Bahrain Victorious), ki je tokrat opravil vlogo Landovega pomočnika, ter poslavljajoča se Alejandro Valverde (Movistar) in Vincenzo Nibali (Astana) so tu že kapitulirali. Sledil je dvoboj najbolj vročih kolesarjev po SP v Avstraliji. Mas je pred tednom dni na dirki po Emiliji ugnal Pogačarja, ki je nato v torek v svoj prid odločil Tre Valli Varesine.

Zmagovalec in tretjeuvrščeni Mikel Landa sta se veselila tudi s penino. FOTO: Marco Bertorello/AFP

Na vrsti je bila še »mojstrica«, na kateri pa ni bilo dvoma o zmagovalcu. Mas se je Pogačarja poskušal otresti na zadnjih dveh vzponih, saj je bila to njegova edina realna možnost za uspeh, vendar se slovenski as ni pustil še enkrat ugnati Špancu. Stavil je na svoje preverjeno orožje,  šprint, v katerem je že premagoval velemojstre hitrosti, kot so Wout van Aert, Julian Alaphilippe in Michael Matthews, tako da bi bilo vse drugo kot prepričljiva Pogačarjeva zmaga veliko presenečenje, do katerega ni prišlo.

Pogačar je tako kot pred letom dni v Bergamu, kjer je ugnal domačina Fausta Masnado, v cilj prikolesaril z dvignjenimi rokami. Slavil je svojo tretjo (lani je poleg Lombardije dobil tudi Liege–Bastogne–Liege) in peto slovensko spomeniško zmago, poleg njega sta bila na vrhu največjih enodnevnih dirk še Primož Roglič (Liege–Bastogne–Liege 2020) in Mohorič (Milano–Sanremo 2022).

Prehitel tudi Evenepoela

»Po tako dolgi in zahtevni dirki nikoli ne veš, kako se bo razpletel šprint. Kljub temu pa sem vedel, kaj moram storiti. Čeprav sem bil precej utrujen v zaključku, sem iz sebe iztisnil vso moč, ki mi je preostala. Ko vidiš ciljno črto, pozabiš na vso bolečino. Okoli 70 metrov pred koncem mi je bilo jasno, da bom zmagal, občutki, ki so sledili, so bili izjemni,« zadovoljstva ni skrival Pogačar, za katerega je bila to že 46. zmaga v karieri in 16. letos. Z njo je na vrhu sezonske lestvice ostal sam z zmago več kot Remco Evenepoel, novopečeni zmagovalec Vuelte in svetovni prvak.

Tadej Pogačar med slovenskimi navijači v Comu. FOTO: Miha Hočevar

»Pogačarja sem se poskušal otresti na zadnjih dveh klancih, vendar sem videl, da ima res močne noge. Nisem bil daleč od zmage, čeprav nam ni uspelo pa je bil to za nas poseben dan. Zadnjič je dirkal Alejandro, ki je bil zame kot kolesarski oče, poleg tega sem se uvrstil na zmagovalni oder na tako veliki dirki,« se je Mas sprijaznil s tem, da na manjših dirkah lahko užene Pogačarja, na spomeniku še ne.

»Imeli smo močno ekipo, vedeli smo, da bo dirka zelo zahtevna in da bodo za to poskrbeli kolesarji ekip UAE in Jumbo Visma. Visok tempo je zelo ustrezal Pogačarju in Vingegaardu, vendar tudi našemu Landi, za katerega smo vedeli, da je vrhunsko pripravljen. Moja naloga je bila, da ga pred odločilnim delom pripeljem v ospredje, kar sem tudi storil, tako da sem zadovoljen s svojo dirko. Zadovoljni smo tudi z Mikelovim 3. mestom, več od tega tokrat nismo mogli potegniti iz dirke,« pa je izplen Bahraina Victoriousa ocenil Mohorič, ki je marca v Sanremu dobil prvega od petih spomenikov. Pogačar pa je danes pristavil piko na i sezoni, ki je bila za slovensko kolesarstvo spet izjemna, četudi brez zmage na tritedenski dirki.