Rogličev talent je tudi trpljenje

Si predstavljate, koliko naključij, srečnih okoliščin v drobnih tragedijah in še marsikaj drugega se je zgodilo, da ima Slovenija na slovitem Giru ne le enega, marveč kar dva »kapitalca«? Celo tradicionalni kolesarski velesili, kot sta Italija ali Francija, bi nemara kar s suhim zlatom plačali, da bi bila Primož Roglič in Jan Polanc njihova.

V ospredju je seveda Primoževa sanjska zgodba, ki se piše po res holivudskem scenariju. Da fant iz zasavskega zakotja, Kisovca, ki bi, če kot smučarski skakalec ne bi padel na eni od tekem, lahko končal kot trener v matičnem smučarskoskakalnem klubu in vzgajal peščico nadobudnih orličev, velja za absolutnega favorita na eni najprestižnejših velikih dirk. Le kdo za božjo voljo bi vedel zanj, razen po tem, da bi se vsake toliko časa spomnili na strašljive padce na planiški skakalnici.

Rogličevih voženj in predvsem njegovega prebijanja v svetovni vrh ne spremljam s takšnim vzhičenjem kot mnogo kolegov ali kolesarskih poznavalcev in zanesenjakov. Nikakor me ne presenečajo. Predvsem zato, ker se mi zdi, da je pri njem vse videti tako samoumevno, in to že od takrat, ko je šele začel nezadržno in – logično – pot proti svetovnemu vrhu.



Pred dvema, tremi leti sem na eni od dirk in v šprintu opazil zanimivo podrobnost, po kateri sem rekel, da se Primožu ne bo posrečil preboj v vrh, če ne bo nekaj spremenil v telesni pripravi. Nanašala se je na njegove noge, mišice, ki so vidno odstopale od tekmecev. Bile so kot napihnjene krače, preprosto predebele za zmagovanje na velikih večetap­nih dirkah. Tudi nekaj pravih kolesarskih poznavalcev mi je pritrdilo. Zdaj vidim bistveno bolj izpopolnjenega oziroma izklesanega kolesarja, s šampionskim, vitkejšim stasom. Če v kolesarski žargon prenesem košarkarskega, Primož ima zdaj lahke nožice, kot ima Luka Dončić mehko ročico.



Rogličev prehod iz nadarjenega smučarskega skakalca v enega od najboljših kolesarjev na svetu je, po mojem mnenju, zgolj posebnost, ki pa je tako iz tehničnega kot fizičnega zornega kota povsem razumljiva. Pravzaprav je imel Primož s skakalno izkušnjo zelo dobro izhodišče, ki ni zahtevalo popolne športne preobrazbe na vseh ravneh. Njegovo nadaljevanje v gorskem kolesarstvu je najbrž še bolj čvrsto oblikovalo zdajšnjo podobo, v kateri pa ima glavno vlogo nekaj drugega kot izključno kolesarski talent. Povezano je z značajem: Primož je bil namreč pripravljen trpeti, trenirati in iti čez rob. Primoževa sreča v nesreči je, da je med odkrivanjem prave športne poti in vztrajanjem na njej odkril (začutil), da ima dar šampionov, ki se kaže predvsem v vztrajnosti in neizmerni volji.

Ekipne in posamične športne zvrsti se močno razlikujejo, imajo pa tudi skupne zakonitosti. Med njimi je morda najpomembnejša in najbolj selektivna prav značajska. Da imajo talentirani tudi sposobnost trpljenja, zaradi katere so šampioni pripravljeni prestopiti med mučenike.

To, da Primož ni »izdelek« odličnosti slovenskega kolesarskega sistema, katerega know-how je vendarle uspešen, ni nujno slabo. Nasprotno, ustvarjalcem novih kolesarskih asov razkriva in omogoča selekcijo po resničnih vrednostnih merilih.