Pri Rogliču ni improvizacije, so samo zmage

»Posebna sezona bo prednost za mojstre improvizacije,« je pred časom v pogovoru za Delo povedal slovenski kolesarski selektor Andrej Hauptman. Pri pripravi jubilejnega 30. DP v cestni vožnji je bilo zaradi naglice veliko improvizacije, vendar je bila prva kategorizirana dirka v Evropi po prekinitvi sezone zaradi pandemije brez dvoma zadetek v polno. Kot tudi nastop novega prvaka Primoža Rogliča, ki je na vzponu na Ambrož pod Krvavcem potrdil svojo krilatico – ko štarta, ga zanima samo zmaga.

Na stari celini se za točke Svetovne kolesarske zveze (UCI) ni dirkalo 99 dni, od 14. marca in 7. etape dirke Pariz–Nica, do slovenskega prvenstva minulo nedeljo. Če bi se vodstvo Kolesarske zveze Slovenije zgolj držalo navodil UCI, bi bilo prvenstvo na sporedu 23. avgusta. To bi bilo manj kot teden pred štartom Toura, ko bi bile misli najboljših kolesarjev vse prej drugje kot pri DP. Tako pa je bila to dirka prebujanja in upanja, da se vračamo v kolikor toliko običajne tirnice. Kot je bila tudi dirka, ki je izpostavila izjemno moč vrha slovenskega kolesarstva.



Če pustimo ob strani žolčno debato okoli kakovosti prenosa dirke, s katerim je TV Tržič pokrila, kar bi po mnenju mnogih morala pokriti nacionalna televizija, je bilo letošnje DP izjemno. Po odzivu navijačev kot tudi po kakovosti na cesti. Slovenija je ta čas edina država, ki lahko priredi DP z dvema članoma prve deseterice na lestvici UCI.

Da sta se med seboj udarila za zmago, sta morala Roglič in Tadej Pogačar ugnati izjemno močno petčlansko zasedbo Bahraina McLarna, na čelu z Matejem Mohoričem, čigar realna vrednost sega višje od 94. mesta na lestvici UCI, ki ga zaseda po obilici smole v minuli sezoni. Če k temu prištejemo še to, da je tudi 36-letni Jani Brajkovič za Rogličem zaostal manj kot minuto, smo v nedeljo videli eno najmočnejših kolesarskih bitk pri nas doslej, čeprav na njej ni bilo tuje konkurence.
 

Zlata vredna vsestranskost

Svetovno odmevno pa jo je naredil dvoboj Roglič-Pogačar. Pred njima še nismo imeli takšnih kolesarskih šampionov, vprašanje je, ali jih bomo še kdaj imeli, ko bosta kolesi postavila v kot. Vsak njun nastop na domačih cestah je za slovensko kolesarstvo vreden zlata. Kot je za Rogliča zlata vredna vsestranskost, s katero je ob 13 lanskih zmagah spravljal v obup tekmece na svetovni sceni in s katero je tokrat 30-letni Zasavec ugnal devet let mlajšega tekmeca.



Na polovici vzpona se ga je že otresel, vendar se je Pogačar vrnil v igro. Kar Rogliču ni uspelo z vožnjo na tempo, mu je z brutalnim skokom v zadnjem kilometru. »Ne bi se pritoževal, če bi se lahko že po prvem napadu sam odpeljal proti cilju. Tadej je izjemen kolesar, ujel me je, zato je bilo treba šprintati. Na koncu odloča moč,« je pot do svojega prvega naslova slovenskega prvaka v cestni vožnji orisal Roglič, ki je na cilju uvidel, da se v 245 dneh tekmovalnega posta (nazadnje je nastopil 20. oktobra lani) zanj ni veliko spremenilo.
 

Ni veliko hitrejših v klanec

Že na svoji prvi letošnji dirki je slavil zmago, čeprav je imel opravka s Pogačarjem, ki je februarja in marca pred prekinitvijo slavil štiri zmage in je maja na treningu izboljšal Rogličev rekord na vzponu na Krvavec. Če bi bil cilj DP na vrhu in ne štiri km nižje, bi bil morda tudi v nedeljo zmagovalec drug, vendar tega ne bomo nikoli vedeli.



Vemo pa, da pri Rogličevi pripravi na najvišje cilje ni improvizacije. To bo letos, enako velja za Pogačarja, Tour de France, ki se bo 29. avgusta začel v Nici. »Priprave za Tour gredo po načrtu, ne morem se pritoževati nad štartom tekmovalne sezone. Gotovo pa si želim še nekaj stvari izboljšati. Do Toura sta še dva meseca, na štart želim priti na čim višji ravni,« je povedal Roglič in dodal besede, ki dvigajo obete slovenskih navijačev: »Podobna bitka kot na DP se lahko ponovi na Touru, ni veliko hitrejših kolesarjev v klanec, kot sva midva. Če bova dva Slovenca med najhitrejšimi na svetu, se takoj podpišem.«

Iz Rogličevih ust v božja ušesa.