Pogačarju in Mohoriču zmago preprečil van der Poel

Milano–Sanremo je dirka, ki jo je najlažje končati, vendar je na njej najtežje zmagati. Ta kolesarska fraza še vedno drži, čeprav je stara že desetletja. To je spet na svoji koži občutil Tadej Pogačar (UAE), ki je bil danes bržčas najmočnejši v karavani, vendar tega na 288 km dolgi pretežno ravninski preizkušnji ni mogel unovčiti z zmago. Odnesel mu jo je dober prijatelj Jasper Philipsen (Alpecin Deceuninck), sam pa se je moral zadovoljiti s 3. mestom. Nedaleč za njim, na 6. mestu, je končal njegov rojak Matej Mohorič (Bahrain Victorious).

»Napadel bom na Poggiu,« je Pogačar pred štartom razkril, kje se bo razplamtel boj za zmago na prvem spomeniku sezone. Enako je storil pred dvema tednoma na dirki Strade Bianche, na kateri je napovedal napad na makadamskem odseku Monte Sante Marie in si prikolesaril zmago z neverjetnim 81-kilometrskim samostojnim pobegom.

Zahtevnost toskanskih belih cest mu je omogočala takšno akcijo, ki pa je nemogoča na ravninskem maratonu od Pavie do Sanrema. Na njem se vse zgodi v zadnjih 50 km, na treh Capih, kratkih vzponih, ki so ogrevanje za veliki finale, ter na klancih na Cipresso in Poggio.

Pogačar je, kot je napovedal, skočil na slednjem, vendar si kljub silovitemu napadu ni prikolesaril odločilne prednosti. Za to sta bila ključna dva dejavnika. Njegova ekipa ni uresničila svojega peklenskega načrta na Cipresso. Pred dirko je direktor zasedbe iz ZAE Matxin Joxean Fernández dejal, da bo ključno, da njegovi varovanci ta 5,6 km dolg klanec s povprečnim naklonom 4,1 odstotka odpeljejo v manj kot devetih minutah in s tem poskrbijo za ostro selekcijo. Te ni bilo, saj so se kolesarji UAE tik pred ključnim klancem porazgubili po glavnini in so prepozno začeli narekovati tempo navkreber.

Glavnina je tako za Cipresso porabila skoraj 10 minut, kar je bil sprejemljiv tempo tudi za najboljše šprinterje. Manj pomoči od pričakovanj je imel Pogačar tudi na Poggiu, a je vseeno napadel. S prvim skokom je razredčil skupino v ospredju, z drugim si je tik pod vrhom prikolesaril že nekaj metrov prednosti. Ta bi morda zadostovala za to, da bi se sam spustil proti Sanremu, če za njim ne bi skočil lanski zmagovalec Mathieu van der Poel (Alpecin Deceuninck.

Nizozemski zvezdnik je tako tudi drugim zasledovalcem ponudil most do Pogačarja. Tu je svetovni prvak prvič preprečil slovensko zmago, kmalu za tem pa še drugič. Po spustu je namreč napadel še Mohorič, ki bi se morda odpeljal svoji drugi zmagi na Rimski ulici naproti, če lova za njim ne bi narekoval svetovni prvak.

Matej Mohorič (v ospredju) tokrat v spustu s Poggia ni mogel ponoviti zmagovitega napada iz leta 2022. FOTO: Marco Bertorello/AFP

Ta tu ni več razmišljal o svojem rezultatu, vedel je, da je v skupini tudi njegov moštveni kolega Philipsen, ta čas najboljši šprinter na svetu. Belgijec je v zadnjih metrih potrdil ta sloves, najbolj se mu je približal avstralski mojster hitrosti Michael Matthews (Jayco Alula), tako kot na lanskem SP v Glasgowu pa je Pogačar za tretjo stopničko ugnal na papirju precej močnejšega šprinterja danskega Madsa Pedersena (Lidl Trek). Boj za zmago bi se morda razpletel tudi drugače, če Philipsen v boju za položaj na ciljni ravnini ne bi podrsal sprednjega Pogačarjevega kolesa, zaradi česar je slovenski zvezdnik za trenutek stisnil zavorni ročici.

Zmanjkalo je 10 odstotkov

Vseeno tega Pogačar, ki ga je iz spremljevalnega avtomobila vodil športni direktor Andrej Hauptman, ni obešal na veliki zvon. »Imeli smo načrt, ki smo se ga držali, vendar ga nismo izpeljali v celoti, zmanjkalo nam je okoli 10 odstotkov na Cipressi in tudi kasneje. Ekipa je prepozno začela narekovati tempo na Poggiu, ki zaradi tega ni bil dovolj zahteven. Poskusil sem z dvema skokoma, imel sem neverjetne noge, vendar dirka tokrat ni bila dovolj zahtevna, da bi lahko prevladali gorski specialisti. Storil sem vse, kar je bilo v mojih močeh, da sem osvojil 3. mesto. V tej situaciji ne bi mogel izvleči več, je bilo pa vseeno blizu,« je v cilju za Eurosport povedal Pogačar, ki mu je bilo v tolažbo to, da sta ga premagala ena od njegovih najboljših prijateljev v karavani.

»To je bil zame eden najboljših odrov za zmagovalce doslej, tako Jasper kot Michael sta moja zelo dobra prijatelja. Vesel sem, da sem izgubil proti njima. Na odru smo si delili zelo lep trenutek,« je dejal Pogačar, ki je v zadnjih treh dirkah v Sanremu nanizal 5., 4., in 3. mesto.

Tadeja Pogačarja (levo) sta premagala precej močnejša šprinterja Jasper Philipsen (desno in Michael Matthews. FOTO: Marco Bertorello/AFP

V isti sapi je napovedal, da se bo vrnil tudi prihodnje leto in da si ne želi samo eno stopničko višje. »Upam, da ne bom 2., želim zmagati na tej dirki in z 2. mestom ne bom zadovoljen,« se 25-letnik s Klanca pri Komendi še zdaleč ni odpovedal boju za enega od dveh spomenikov, ki mu še manjkata, potem ko je že trikrat dobil dirko po Lombardiji ter po enkrat Liege–Bastogne–Liege in po Flandriji. Na slednji letos ne bo branil zmage, ga bomo pa že v ponedeljek videli v akciji na enotedenski dirki po Kataloniji, njegovi edini etapni preizkušnji pred majskim nastopom na Giru.

Napadel šele po spustu

Slast zmage je v Sanremu že okusil Mohorič, ki je leta 2022 tekmece presenetil z vratolomnim spustom s Poggia. Tokrat ta scenarij ni bil mogoč. »Na žalost sem lahko napadel šele po spustu, ko sem se prebil v ospredje. Odločitev je bila težka, to je bil edini način, da tokrat zmagam, vedel pa sem tudi, da je v skupini še vedno Philipsen. Ocenil sem, da me bo Mathieu lovil, in to se je tudi zgodilo. Za trenutek sem vseeno verjel, da mi bo uspelo. Vendar za to gre, odigrati moraš svoje karte, to je bila moja edina priložnost in poskušal sem jo izkoristiti. Pred dvema letoma se mi je izšlo, tokrat ne,« je v cilju povedal Mohorič, ki ga ni presenetilo, da so v zaključek v ospredju prišli tudi najboljši šprinterji.

»Vzpenjali smo se izjemno hitro, vendar me ni presenetilo, da so šprinterji izkoristili zavetrje najboljših. Razlika v moči, ki jo potrebujejo tisti, ki v veter narekujejo tempo, in moči, s katero jim je mogoče slediti v zavetrju, je ogromna. Pred nekaj dnevi sva skupaj s Tadejem trenirala za motorjem. Hitrost je bila izjemna in po nekaj minutah sem popustil, vendar ga ni kolesarja, ki bi lahko v ospredju vlekel tako močno in enakomerno kot motor. Vsak prej ali slej popusti ali okleva, zato šprinterji ostanejo v vodilni skupini. Takšno je kolesarstvo, zato je zanimivo in nam daje toliko čustev,« je nadaljeval 29-letni kapetan ekipe Bahrain Victorious, ki se seli v Belgijo, kjer ga čaka niz enodnevnih dirk, z vrhuncema na dirkah po Flandriji 31. marca in Pariz–Roubaix 7. aprila.

»Flandrija in Roubaix sta povsem drugačni dirki, vendar sem dobro pripravljen. Veselim se teh dirk, mislim, da imam priložnost. V Roubaixu sem že bil peti, za nekaj minut sem verjel, da lahko tudi zmagam. Na Flandriji imam tudi neporavnane račune, lani sem grdo padel, upam, da se bo tokrat razpletlo bolje,« je še povedal Moho, ki bo imel na flamskih klasikah opravka tudi z očitno zelo dobro pripravljenim van der Poelom.

»Vsi smo pričakovali zelo hiter vzpon na Cipresso, vendar ekipa UAE na začetku ni bila dobro organizirana. Ni bilo pretežko, na Poggiu pa sem bil na pravem mestu. Tadej si je prikolesaril majhno prednost in moral sem se odzvati. Bilo je boleče, upal sem, da se bova skupaj odpeljala do cilja, vendar noge niso bile več najbolj sveže. Po spustu sem videl, da je Jasper zraven, povedal mi je, da ima še močne noge. Lahko bi šprintal tudi sam, vendar sva vedno iskrena drug do drugega. Če reče, da ima dovolj močne noge, mu verjamem. To je tudi dokazal,« je nizozemski zvezdnik, ki je končal na 10. mestu, obrazložil, kako je prekrižal načrte obeh slovenskih adutov.

Results powered by FirstCycling.com