Pogačar dvignil pet prstov, Vingegaard ohranil držo šampiona

Samo še 33,7 km ceste med Monakom in Nico Tadeja Pogačarja (UAE) loči od vrnitve na prestol Toura, na katerem kljub zajetni prednosti ne popušča. V zaledju Azurne obale, ki jo pozna kot lastno dlan, je slavil še peto etapno zmago, do katere ga je malodane pripeljal veliki tekmec Jonas Vingegaard (Visma Lease a Bike).

Če si daleč najmočnejši na dirki, si lahko privoščiš igro mačke z mišmi. Pogačar je po legendarni zmagi na Isoli 2000, s katero je dokončno strl tekmece v boju za rumeno majico, lahko tokrat le čakal na to, kaj bodo storili drugi in odgovarjal na njihove poteze. Kot je bilo pričakovati so na 132,8 km dolgi preizkušnji s štirimi zahtevnimi vzponi pobudo prevzeli pomočniki Remca Evenepoela iz ekipe Soudal Quick Step. Navijali so oster tempo, ki naj bi utrudil Vingegaarda in na ciljnem vzponu na Couillole (15,7 km,  7,1-odstoten povprečni naklon) Belgijca izstrelil proti drugemu mestu v skupnem seštevku.

Vendar je bil to račun brez vstalega Danca, ki se je na Isoli 2000 zlomil v solzah, potem ko se je njegovo zadnje upanje na tretje zaporedno zmagoslavje na Touru odpeljalo s Pogačarjevim napadom. Zdelo se je, da je pred popolnim zlomom, ob katerem bi Evenepoel v zadnjih dveh dneh lahko nadoknadil 1:58 zaostanka za njim.

S to mislijo je Remco tudi prvič napadel 7 km pred ciljem. Jonas je bil takoj za njegovim kolesom, njuna senca pa je bil vseskozi Tadej. Slednji je, potem ko sta borca za drugo stopničko začela gledati drug drugega, v ospredje poslal Joãa Almeido. Tempo Portugalca je bil dovolj hiter, da je imel 25-letnik s Klanca pri Komendi spet vse pod nadzorom, a morda ne dovolj peklenski, da bi skupina favoritov ujela zadnja preživela ubežnika Enrica Masa (Movistar) in Richarda Carapaza (EF Education), ki jima je v prvi polovici ciljnega vzpona družbo še delal Jan Tratnik (Visma Lease a Bike).

Tudi v 20. etapi je imel Tadej Pogačar močno navijaško podporo. FOTO: Stephane Mahe/Reuters

Španec in Ekvadorec bi se morda med seboj udarila za etapno zmago, če Evenepoel 5 km pred ciljem ne bi poskusil še enkrat in tudi zelo hitro doživel grenko razočaranje. Vingegaarda ni strl, temveč v njem prebudil moč, s katero je osvojil dva Toura. V kolesarski karavani ji je kos samo Pogačar, ki je, medtem ko je belgijski zvezdnik vse bolj zaostajal, v Dančevem zavetrju 2,5 km pred ciljem ujel Masa in Carapaza.

Od tu ni bilo težko uganiti, kdo bo dobil etapo. Pogačar je dvakrat sicer prevzel narekovanje tempa od Vingegaarda, ki ga je bolj kot dnevna zmaga zanimala dodatna prednost pred Evenepoelom, a je ohranil precej več moči za zaključek, v katerem se je na videz igraje odpeljal do 5. letošnje in skupno že 16. etapne zmage na Touru.

Jonasov protinapad na meji zmogljivosti

»Za nami je izjemno težek dan, v glavi sem imel, da se bodo ubežniki odpeljali, mi pa bomo nadaljevali v svojem temu. Z ekipo smo želeli le držati glavnino skupaj, vendar je dirka eksplodirala. Ko je ekipa Soudal Quick step navila ritem na vzponu na Colmiane, sem vedel, da bo zadnji klanec zelo zahteven. Remco se je poskušal otresti Jonasa, napadi so bili močni, pri Jonasovem protinapadu pa sem bil na meji zmogljivosti. Nisem želel sodelovati z njim, želel sem si opomoči za njegovim kolesom, zmago bi tudi prepustil Carapazu ali Masu, Jonas pa je želel pridobiti čas in ju ujel,« je pot do svoje 19. letošnje zmage opisal Pogačar, ki je kajpak prejel vprašanje, zakaj zmage ni prepustil Vingegaardu.

Remcu Evenepoelu se ni posrečil napad na končno 2. mesto. FOTO: Stephane Mahe/Reuters

»Etapnih zmag ne oddajaš najbližjim tekmecem, veliko časa smo dali ubežnikom, imeli so priložnost, a ko se ta ponudi tebi, jo moraš izkoristiti. Tudi šprinterji drug drugemu ne podarjajo zmag. Ne nazadnje me plačujejo za to, da zmagujem, če tega ne bi počel, to ne bi bilo dobro zame,« je odgovoril Pogačar, ki je proti Vingergaardu pridobil še 11 sekund in prednost v rumeni majici povečal na 5:11.

»Imel je težke dni, dokazal je, da ga ni lahko zlomiti, je pravi borec. Videli smo še eno njegovo izjemno predstavo, bil je zelo močan,« se je trdoživosti danskega tekmeca priklonil Pogačar, ki je na letošnjem Touru dobil vse pirenejske in alpske etape.

Morda bo le užival v navijanju

Evenepoel je v cilj prikolesaril 53 sekund za njim, in na 3. mestu zaostaja 8:04 za rumeno majico. Od 2. mesta Belgijca zdaj loči 2:50, bržkone preveč, da bi ta čas lahko nadoknadil proti Vingegaardu v jutrišnji zadnji etapi. Na vrsti je še 33,7 km dolga vožnji na čas z vzponoma na La Turbie in Eze. To so ceste, na katerih Pogačar redno trenira, pripravljal se je tudi za to, da bi to lahko bila odločilna etapa Toura. Zdaj je pred njo vprašanje le, ali ga bo v rumeni majici končal s petimi ali šestimi etapnimi zmagami.

Profil 21. etape Toura. FOTO: Infografika Delo

»Če bi mi kdo pred dirko rekel, da bom dobil pet etap, tega ne bi verjel, res je noro. Dovolj bi bila že ena etapna zmaga oziroma tudi rumena majica brez nje. Jutri bomo videli, ali bom imel tako dobre noge, da se bom boril za zmago. Prvi cilj je varno priti v Nico, trasa je precej nevarna. Morda bom tokrat bolj užival ob navijanju množic ob cesti,« je še povedal Pogačar, ki ga moti le to, da bo moral na svoj zadnji štart na letošnjem Touru čakati vse do 18.45.

Slabo uro kasneje ga bodo streljaj od Angleške promenade okronali za kralja 111. dirke po Franciji in prvega kolesarja po Marcu Pantaniju leta 1998, ki je v isti sezoni dobil Giro in Tour.

Results powered by FirstCycling.com