Po Rogliču mejnik ni več najboljši med Slovenci, temveč na svetu

Primož Roglič piše z velikimi črkami zgodovino slovenskega športa, tako kot so jo nekoč alpski smučarji z Bojanom Križajem in Matejo Svet na čelu. Zakaj primerjava z alpskim smučanjem? Zato, ker je kolesarstvo na najboljši poti, da doživi zvezdne trenutke in sproži val navdušenja, kakršnega je pred skoraj štirimi desetletji Križejev rod, ko se je prebijal v svetovni vrh.

Roglič je namreč prvo ime številnih kolesarkikh rodov in človek, ki doslej ni samo dosegel največ, ampak ima predispozicije, da prekosi vse, kar je slovensko kolesarstvo doslej doseglo. Kolajno na SP že ima, etapni zmagi na Touru, rumene majice na največjih enotedenskih dirkah prav tako. Njegov mejnik in mejnik prihodnjih rodov torej ni več, da je najboljši med Slovenci, temveč na svetu …

To pa je meja v glavi, ki jo je pri nas najtežje premakniti. V silnem navdušenju nad zmago v kraljevski pirenejski etapi in četrtim mestom na Elizejskih poljanah smo skorajda prezrli nadvse pomemben podatek, da je z 22 zmagami med profesionalci za dve prehitel Boruta Božiča, doslej najboljšega Slovenca na dirkah WorldToura in koledarja UCI ter Gregorja Boleta (18), Luko Mezgeca (16), našega prvega zmagovalca na Giru, Marka Kumpa (14) in Simona Špilaka (12), ne tako dolgo nazaj največjega slovenskega specialista za enotedenske dirke, ki nikakor ni znal svojega znanja in čustev preklopiti na Tour, Giro in Vuelto.
Tour de France je bil dolga desetletja za slovenske kolesarje tabula raza oziroma nedosegljiv spektakel. Sprva zaradi slabše kakovosti naših pionirjev tega športa, nato – po 2. svetovni vojni – pa zaradi ideološko-olimpijskih pregrad oziroma delitve na profesionalce in amaterje.



Do kje bi v absolutni konkurenci segale meje Janeza Žirovnika, Franca Škerlja, Andreja Boltežarja in Rudija Valenčiča, zmagovalcev prestižne dirke po Jugoslaviji, od šestdesetih do začetka devetdesetih let minulega stoletja ene največjih amaterskih dirk na svetu (skupaj s Tour de l'Avenir in dirko miru Berlin-Varšava-Praga), seveda nismo izvedeli. Dejstvo pa je, da so takrat po Jugoslaviji kolesarili mnogi kasnejši vrhunski profesionalci, med njimi Nizozemec Joop Zoetemelk, kasnejši svetovni prvak in zmagovalec Toura, Šved Gösta Peterson, sicer zmagovalec Gira, svetovni in olimpijski prvak ter tretji na Touru. To je bilo obdobje, v katerem so na francoski pentlji kraljevali Francoz Jacques Anquetil, Italijan Felice Gimondi in Belgijec Eddy Merckx.
 

Začetek leta 1936

Slovenska zgodba na Touru se je začela sicer že davnega leta 1936, ko je v Ljubljani rojeni Franc Abulnar nastopil in v 9. etapi odstopil, sedanji oris pa začela dobivati v osemdesetih letih minulega stoletja s prihodom v svet profesionalcev Primoža Čerina in Jureta Pavliča (Vinko Polončič je nastopil le na Giru).



Priložnosti za kaj več kot to, da sta bila pomočnika Italijanom in Švicarjem, seveda nista dobila, tako kot tudi ne denimo nosilec sodobnega slovenskega profesionalizma Martin Hvastija. Andrej Hauptman, do Rogličeve lanske etapne zmage s četrtim mestom najboljši med Slovenci, in Borut Božič, sicer prvi zmagovalec etape na treh največjih dirkah (na Vuelti leta 2009), sta fantom s sončne strani Alp na široko odprla vrata in delodajalce prepričala, da Slovenci niso samo delavci za stranske vloge, čeprav so se večinoma spijaznjevali s tem sicer v profesionalnem kolesarstvu nadvse cenjenim in dobro plačanim delom.

Ko sta v karavano Toura stopila Tadej Valjavec in še zlasti Jani Brajkovič, je bilo jasno, da se začenja podirati tudi zadnja pregrada. Valjavec s svojo kolesarsko enostranskostjo za kaj več kot deseterico ni bil sposoben, zato bi za njegovo 9. mesto v skupnem seštevku leta 2008 lahko rekli, da je bil dejansko mejnik. Podobnega, če že ne enakega tekmovalnega prereza kot Roglič, je bil Brajkovič. Bil je izvrsten v vožnji na kronometer, odličen na vzponih in spustih. To je na najlepši način pokazal med pripravo na Tour leta 2010, ko je na generalki na kriteriju Dauphine premagal Alberta Contadorja. Španec, tista leta neprekosljiv na treh največjih dirkah, mu je bil do zadnjega centimetra enak tudi na slovitem vzponu na Alpe d'Huez …



Žal so Brajkoviča tisto leto v RadioShacku ob slovesu Lancea Armstronga žrtvovali za zadnjo parado nesojenega šampiona šampionov francoske dirke. Leto dni kasneje je Belokranjec odstopil zaradi padca, leta 2012 pa je po spletu nesrečnih okoliščin pristal na 9. mestu, čeprav je bil do predzadnje etape v igri za peterico. Žal Brajkovič in Valjavec nista imela značaja zmagovalca.

Roglič je najbolj kompleten kolesar, ki smo jih imeli doslej. A ni osamljen. V ospredje z velikimi koraki prihajata Matej Mohorič, dvakratni svetovni prvak v mlajših kategorijah, sicer že zmagovalec etap na Vuelti in Giru, ter Jan Polanc, dvakratni etapni zmagovalec Gira. V zaledju WorldToura čaka na svojo priložnost David Per, zmagovalec slovite Flandrije za mlajše člane, na plano pa prihajajo tudi mladi talenti za »velike predstave« – na čelu s Tadejem Pogačarjem in Žigo Jermanom ter Nikom Čemažarjem, Jako Primožičem in Izidorjem Penkom. Njim mora biti Roglič tisti vzornik, od katerega bodo črpali navdih ter gradili svojo pot, da ne bi pokleknil tam, kjer so mnogi že.