Kolesa na Touru 2021: Izložba najboljše opreme tudi za smrtnike

Vsa moštva pred začetkom Toura dobijo novo opremo s poudarkom na kolesih. Največkrat prav na Touru vidimo, kaj bo v prodajalnah čez leto dni.

Tour de France je izložba najboljše kolesarske opreme, ki jo proizvajajo serijsko. Vse, kar vozijo, in vse, v čemer vozijo, mora biti dobavljivo v prosti prodaji, torej dostopno tudi navadnim smrtnikom. Taka oprema ima nalepko »UCI legal«, kar pomeni, da jo odobrava krovna Svetovna kolesarska zveza, ki je leta 2000 določila, da specialka na dirkah pod njenim okriljem ne sme biti lažja od 6,8 kilograma.
 

Lahkost in togost na prvem mestu

Vse drugo ni tako pomembno, še najmanj pa udobnost. Dirkalno kolo mora biti lahko, odzivno, zelo togo, te lastnosti obljubljajo hitrost. Aerodinamika je zdaj sploh v modi, udobnosti pa take specialke ne poznajo. Vse so karbonske, tudi sestavni deli so karbonski, redkokdo še dirka z aluminijastim krmilom, toporiščem ali sedežno oporo. Najdražji del kolesa je okvir, na drugem mestu sta obročnika. Tekmovalci še vedno vozijo predvsem s tubularji, kar pomeni, da imajo zračnico iz lateksa všito v gumi. Na pohodu so tudi pnevmatike tubeless brez zračnice in so zagotovo prihodnost, kar zadeva tehnološki napredek. V teh gumah je »mleko«, ki zapolni luknjico ob predrtju, tako da kolesar skoraj ne opazi, kdaj je staknil defekt. Nekateri vozijo celo na poltubularjih oziroma klinčerjih, vendar sta lani s takimi gumami vozili samo dve moštvi na Touru.

Kolutne zavore so zmagale

Toda lani niso zmagale na nobenem od treh Grand Tourov. Na Giru je zmagal Tao Geoghegan Hart na pinarellu z zavornimi čeljustmi, na Touru je zmagal Pogačar s colnagom, ki je prav tako imel običajne zavore, in potem še na Vuelti Roglič z bianchijem, ki prav tako ni imel kolutnih zavor. In vendar, v pelotonu svetovne serije prevladujejo kolesa s kolutnimi zavorami ali, natančneje rečeno, samo še Ineos letos vztraja pri čeljustih, čeprav se šušlja, da bodo na startu v Brestu že na pinarellih z disk zavorami. In leta 2022? Prav gotovo ne bomo več videli zavornih čeljusti. Kaj je bolje? Vsi kolesarji so spremenili mnenje, najprej je bil odpor zato, ker so kolesa s kolutnimi zavorami nekoliko težja, in potem zato, ker menjava ob morebitni okvari traja dlje, pa tudi zato, ker so se pregrevala v zaprti gruči pelotona, ampak ko so ugotovili, koliko krajša zavorna pot je po klancu navzdol ali v dežju, so se navdušili nad noviteto.

Karbon, karbon in samo karbon

Ogljikova vlakna so zasedla prvo mesto v dirkalni kolesarski industriji. Okvirji tehtajo že krepko manj od kilograma, nekateri celo z vilicami vred ne tehtajo več kot kilogram, obročniki so močno shujšali in vsi sestavni deli so karbonski, vse pletenice, kabli so skriti v notranjosti okvirja, kot da jih ni več. Sedeže so skrajšali in razširili, prestave so električne, letos bo večina kolesarjev uporabljala 24 prestav, ker gre tako kot italijanski Campagnolo tudi japonski Shimano na 12-redni zadnji zobnik. Da, mehanskih menjalnikov v svetovni seriji ni več.
 

Colnago, cervelo, merida, bianchi

Ta kolesa bodo letos vozili slovenski kolesarji na Touru. Da, vsi imajo kolutne zavore in električni menjalnik. Tudi Pogačar in Roglič letos vozita z diski. Kako bo to vplivalo na razplet dirke, bodo etape hitrejše, varnejše, je težko reči, vsekakor pa je napredna kolesarska industrija zmagala v boju z dokaj konservativno krovno kolesarsko zvezo. Vse te blagovne znamke koles že dobro poznamo. Bianchi in Colnago imata tako dolgo tradicijo, da ni kolesarja, ki ne bi poznal teh priimkov. Cervelo je znamka, ki jo hočejo vsi kopirati, Merida je druga največja proizvajalka koles na svetu.
 

 

Tadej Pogačar in Colnago

cestna kolesa: Colnago V3Rs, Colnago Concept, Colnago C64
kolo za kronometer: Colnago K-One
oprema, skupina: Campagnolo Super Record EPS
obročniki: Campagnolo
oblačila: Gobik
sedeži: Prologo
ostala oprema na kolesu: Deda, SRM
 

Matej Mohorič in Merida

cestna kolesa: Merida Reacto, Merida Scultura
kolo za kronometer: Merida Warp TT
oprema, skupina: Shimano Dura-Ace Di2 Disk
obročniki: Vision Metron
oblačila: Ale
sedež: Prologo
ostala oprema na kolesu: FSA, Vision, Prologo, Garmin
 

Primož Roglič in Cervelo

cestna kolesa: Cervelo R5, Cervelo S5, Cervelo Caledonia
kolo za kronometer: Cervelo P5
oprema, skupina: Shimano Dura-Ace Di2
obročniki: Shimano
oblačila: Agu
sedeži: Fizik
ostala oprema na kolesu: FSA, Garmin
 

Luka Mezgec in Bianchi

cestna kolesa: Bianchi Specialissima, Bianchi Oltre XR4
kolo za kronometer: Bianchi Aquila TT
oprema, skupina: Shimano Dura-Ace Di2 Disk
obročniki: Shimano, Vision
oblačila: Giordana
sedeži: Fizik
ostala oprema na kolesu: FSA, Vision, Garmin
 

Zgodovina specialk na Touru

Zgodovina koles na najznamenitejši kolesarski dirki je res pestra. Začeli so z 18-kilogramskimi specialkami, ki niso imele zavor, kaj šele prestave. Kako so zavirali? Sploh niso. Temu se je reklo »muslauf«, drži pa, da na začetnih Tourih ni bilo klancev. Etape so bile dolge tudi po 400 kilometrov, vendar gorskih prelazov ni bilo, bili so le običajni klanci, spusti, po katerih so pešačili ali zavirali na »kontro«. Gume so bile široke tudi 40 milimetrov, kar danes poznamo na kolesih gravel. Geometrija okvirja je bila povsem prilagojena makadamskim cestam. Prvih trideset let Toura je bilo zelo zanimivih za razvoj specialke.

1903: Prvi Tour de France – specialke niso imele prestav ne zavor in so tehtale več kot 18 kilogramov.
1904: Največji poudarek na kolesih so bile debele pnevmatike in udobna geometrija okvirja, ceste so bile v obupnem stanju.
1905: Zlomi okvirjev, vilic, padci in defekti so bili vsakdanja stvar, ampak dirkačem pri okvarah niso dovolili pomoči.
1906: Prestavno razmerje je bilo 42 x 21 ali 42 x 22, odvisno od stanja cest.
1907: Prvič so uporabili paščke na pedalih in kolesa so tehtala od 14 do 15 kilogramov.
1908: Na Touru so še vedno vozili brez prestav in s kolesi, ki so bila v lasti organizatorja dirke.
1909: Tekmovalci so lahko ponovno vozili s svojimi kolesi, vendar so morali podpisati, da ne bodo goljufali in menjali koles.
1910: Prvi pramenjalnik se imenuje Velocio.

1911: Na zadnjih obročih so imeli na obeh straneh po en zobnik za lažje premagovanje strmin (enega večjega in manjšega). Pred klancem so morali s kolesa, odvijačiti zadnji obroč, obrniti obroč in spet montirati. Pojavil se je prosti tek.
1912: Na Touru niso dovolili koles s prostim tekom.
1913: Eugène Christophe si je na spustu s Tourmaleta s pomočjo gledalca popravljal vilice na kolesu, zaradi česar je dobil časovni pribitek.
1914: Izdelali so zavore, ki so delovale s potegom pletenice, tako kot danes, vendar jih na dirkah še niso uporabljali.
1915: Pojavili so se okvirji Bastide, revolucionarni za tisti čas, tehnologija, s katero še danes proizvajajo jeklene okvirje.
1919: Rumena majica je bila prvič predstavljena na dirki po Franciji.

1921: Shimano je naredil prvi prosti tek, imenovan 3.3.3.
1922: Usnjeni sedež Brooks B17 je bil nepogrešljiv med tekmovalci.
1923: Prvič je bila dovoljena tehnična pomoč kolesarjem.
1924: Tulio Campagnolo je med Tourom izumil hitre zapenjalce.
1925: Rezervne pnevmatike so tekmovalci še vedno vozili s sabo, vendar jim je bila ob menjavi dovoljena pomoč.
1926: Prve aluminijaste obroče je naredil Mavic.
1927: Italijanski proizvajalec Fiamme je nadgradil Mavicove aluminijaste obroče.
1928: Nicholas Franz je končal zadnjo etapo Toura z ženskim kolesom za na tržnico (njegovo je med dirko razpadlo); v skupnem seštevku je na koncu imel 50 minut prednosti.
1929: Tekmovalcem znova niso dovolili tehnične pomoči na dirkah.
1930: Campagnolo je patentiral hitre zapenjalce.