Kolajna s SP bi bila češnja na torti rekordne sezone

Za katero koli kolesarsko državo bi bili dve etapni zmagi v istem koncu tedna velik uspeh, ki bi še nekaj časa odmeval, za slovensko kolesarstvo pa je bil tak dosežek še pred nekaj leti prava znanstvena fantastika. Matej Mohorič v življenjski formi niza zmage kot po tekočem traku, že prihodnje leto bo imel v profesionalnem pelotonu tudi družbo zmagovalca Tour de l'Avenir Tadeja Pogačarja, drugega junaka minulega konca tedna.

Že v lanski sezoni je bil Primož Roglič v spomladanskem delu nekajkrat zelo blizu skupnih zmag na dirkah najvišje ravni, zato si je letos za cilj zastavil prav to. Izpolnil ga je v prvem pravem poizkusu, morda bi mu uspelo že na dirki Tirreno–Adriatico, če ne bi imel kopice smole, v Baskiji pa ni nič prepustil naključju in postal tretji Slovenec z zmago na enotedenskih dirkah svetovne serije.

Če bi se kolesarska sezona končala le s tem dosežkom, bi jo lahko označili vsaj za zelo solidno, če že ne dobro, nato so se presežki začeli vrstiti praktično iz tedna v teden. Roglič je dobil še dirko po Romandiji in odšel na odmor, v ospredje so stopili njegovi rojaki. Jan Tratnik je dobil klasiko v Limburgu, Žiga Jerman preizkušnjo Gent–Wewelgem za kolesarje do 23 let, Matej Mohorič pa je na Giru slovenski niz etapnih zmag na tritedenskih dirkah podaljšal na štiri.
 

Vrhunec evforije v Franciji

Posebna zgodba je bila dirka po Sloveniji, ki raste skupaj z dosežki slovenskih kolesarjev. Letošnja jubilejna 25. izvedba bo šla v zgodovino kot najboljša in najmočnejša do sedaj, tudi po zaslugi Rogličeve skupne zmage pa se je prelevila v nacionalni športni dogodek, ki je ob ceste in pred televizijske zaslone pritegnil tudi tiste, ki se za kolesarstvo po navadi ne zanimajo preveč.
Vrhunec sezone je sledil v Franciji in čeprav Roglič od začetka še ni na glas govoril o naskoku na oder za zmagovalce, je že po prvem tednu postalo jasno, da bo Zasavec zelo konkurenčen prav vsem, tudi poznejšemu zmagovalcu Geraintu Thomasu. V 19. etapi je na največjem kolesarskem odru na svetu spet prišel čas za Rogličev telemark, le nekoliko slabši dan v vožnji na čas na predzadnji dan dirke pa je odnesel prve slovenske stopničke na rumeni pentlji.

Roglič je bil razumljivo razočaran, a hkrati tudi navdušen nad tem, kar mu je uspelo, in prav je tako. Ni le dosegel četrtega mesta na Touru, predvsem je sebi, ekipi in širši svetovni javnosti dokazal, da je iz pravega testa tudi za sveti gral kolesarstva – zmago na dirki po Franciji.
 

Dvakratni svetovni prvak je eksplodiral

V drugem delu sezone je sledil izbruh Mateja Mohoriča, ki ga je slovenska kolesarska javnost tako nestrpno pričakovala. Po dveh naslovih svetovnega prvaka v mlajših kategorijah je tudi Mohorič moral skozi neizprosna leta kaljenja med profesionalci, med katerimi je dirkanje vendarle na povsem drugačni ravni. Zdaj je 23-letnik dozorel in seznam njegovih dosežkov v letošnji sezoni je dih jemajoč – zmagi na spomladanski enodnevni dirki ekstra kategorije v Italiji GP Artigianato so sledile zmaga v 10. etapi Gira, naslov državnega prvaka, zmaga v prvi etapi dirke po Avstriji in rumena majica, skupna zmaga na Binck Bank Touru, v minulih dneh pa še zmaga v tretji etapi dirke po Nemčiji ter druga letošnja skupna zmaga. Mohorič je letos že sedemkrat stal na najvišji stopnički in to na dirkah, ki v kolesarskem svetu pomenijo ogromno.

Z rezultatskimi presežki – za njih bi lahko porabili še precej vrstic, pa bi težko zajeli vse letošnje uspehe Slovencev – so selektorju članske izbrane vrste Andreju Hauptmanu povzročili sladke skrbi. Z 10. mestom na lestvici Mednarodne kolesarske zveze (UCI) Sloveniji pripada kar osmerica kolesarjev za cestno dirko na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku, ki bo zadnji vrhunec letošnje sezone. Kolajne na cesti se je do zdaj razveselil le Hauptman, lani je bil Roglič v Bergnu srebrn v vožnji na čas, letos pa bo Slovenija ena najmočnejših reprezentanc na Tirolskem. Če bo Mohorič v tako dobri formi, kot jo kaže v zadnjem mesecu dni, bo nevaren tudi na hriboviti trasi v Innsbrucku, zadnji strm vzpon pa je pisan na kožo Rogliču, ki je tudi glede na stavnice eden glavnih favoritov za mavrično majico svetovnega prvaka.
 

Za prihodnost se ni treba bati

Kolesarski svet pa v teh dneh govori tudi o Tadeju Pogačarju, ki je s skupno zmago na dirki po Franciji za kolesarje do 23 let dokončno potrdil, da je eden najbolj zanimivih in perspektivnih mladih kolesarjev, ki bodo že zelo kmalu nevarni za vrh tudi med profesionalci. V njihove vrste se Pogačar seli z začetkom nove sezone, za dve leti so ga v svoje vrste privabili pri ekipi UAE Emirates. Na vzponih v Alpah je bil v minulem tednu nepremagljiv, že večkrat je dokazal, da je lahko zelo hiter tudi v vožnji na čas, situacije med dirko rešuje z mirnostjo izkušenega profesionalca in zdi se, da bi šel lahko po stopinjah lanskega zmagovalca Avenirja Egana Bernala, ki je že v prvi sezoni v Skyu mešal štrene povsem pri vrhu.

Slovenija je za nameček po letu 2010 še drugič osvojila pokal narodov, svetovni pokal reprezentanc do 23 let, in potrdila, da se je zlata doba slovenskih kolesarjev pravzaprav šele dobro začela.