Držal je besedo in nadaljeval sanjski slovenski niz

Ko kljub zelo dobrim nogam v osmi etapi ni dobil priložnosti za etapno zmago, je bil razočaran, a ni odnehal. Po Gorenjsko trmasto je napovedal, da bo poizkušal tudi v naslednjih dneh in v deseti etapi je Mateju Mohoriču uspela največja zmaga v karieri. Dosegel jo je v slogu največjih mojstrov – z dolgim šprintom po 240 kilometrih. 
 
Po prestopu k Bahrain Meridi pred letošnjo sezono je Matej Mohorič prišel v okolje, kjer se počuti kot doma. Ob podpori vodstva ekipe z Milanom Erženom in Gorazdom Štangljem na čelu tudi na najvišjem nivoju opominja tekmece, da ni slučajno v mlajših kategorijah dvakrat postal svetovni prvak. Letos si je za glavni cilj prvega dela sezone zastavil dirko po Italiji in celo pomlad počasi stopnjeval svojo formo. V dneh pred Girom je za Delopovedal, da bo svojo priložnost iskal po prvem tednu dirke, napovedal je, da bo zagotovo poizkusil v deseti, z 240 kilometri najdaljši etapi na letošnji dirki.
 

Po težavah Chavesa z begom ni bilo nič

 
Mohorič je držal besedo in se priključil skupini 13 ubežnikov, med katerimi so bili nekateri največji specialisti za tovrstne pobege, med njimi tudi Luis Leon Sanchez, Jarlinson Pantano in Tony Martin. Ubežniki bi verjetno dobili priložnost, da se pomerijo za zmago, a je na prvem vzponu kmalu po začetku etape od glavnine odpadel drugi v skupnem seštevku Esteban Chaves, tekmeci pa so na čelu navili tempo in Kolumbijca spravili v težave. Chavesa je drugi dan premora očitno zdelal, saj glavnine ni več ujel, zaradi hudega tempa Skya in FDJ je splavala po vodi tudi prva priložnost Mohoriča v včerajšnji etapi. 
 
»To je bila zelo dolga in težka etapa, na papirju bi morala biti namenjena ubežnikom, zato smo se z ekipo dogovorili, da bomo danes spet poizkusili. Skupina je bila zelo močna, a je na žalost Chaves zaostal in hitro je bilo jasno, da ne bo nič z našo priložnostjo,« je prvi poizkus opisal Mohorič. 
 
Zdelo se je, da bo zaradi računic v glavnini Podbličan še drugič ostal brez etapne zmage, a Mohorič ni želel obupati, ne da bi poizkusil še enkrat: »V zaključku sem se še vedno počutil izvrstno, imel sem veliko energije, čeprav sem bil že v prvem pobegu. Zato sem na zadnjem vzponu vprašal Pozzoviva, če lahko napadem. Dal mi je zeleno luč in nato sem razmišljal le še o tem, kako iz te etape izvleči največ.« 
 
Hitro je ujel nekdanjega ekipnega kolega pri Cannondaleu Davida Villello, ki je z napadom poizkusil nekaj trenutkov pred njim, nato sta se skupaj spopadla z razgibanimi zadnjimi 30 kilometrih 10. etape. Na mokrih spustih je Mohorič v vsakem ovinku dobil nekaj metrov prednosti, a je v ozadju s podobnim tempom vozil tudi Nemec Nico Denz, ki se je kmalu priključil Mohoriču. Najprej sta se skupaj otresla Villelle, nato se je začel hud taktični boj za zmago. 


 

Šprint je bil rezervna možnost

 
Deset kilometrov pred ciljem sta imela Denz in Mohorič dobro minuto prednosti pred glavnino in takrat sta lahko začela razmišljati o zmagi. Gorenjec je bil na pogled precej močnejši, a vseeno ni bil povsem prepričan o zmagi: »Težko je bilo presoditi, če bom lahko zmagal v šprintu, zato sem se želel Denza otresti še pred zaključkom. A je nato sodeloval pri narekovanju ritma, čeprav sem ga napadal in odločil sem se, da bom vse stavil na zaključek. Ko sem začel šprintati, še vedno nisem bil prepričan, ker pa ga ni bilo na moji desni, sem dobil še prestavo več.« Zmagal je v stilu velikanov tega športa – s šprintom navkreber po 240 kilometrih dirke. 
 
Mohorič je lani na Vuelti slavil prvo zmago na najvišjem nivoju, z letošnjo na Giru pa je nadaljeval dve seriji slovenskega kolesarstva, ki sta se še pred desetletjem zdeli nemogoči. Po Janu Polancu, Primožu Rogliču in Mohoriču ima Slovenija na še četrti zaporedni tritedenski dirki etapno zmago, na Giru so vsaj enkrat slavili že peto leto zapored. Veličastni niz je leta 2014 v Trstu začel Luka Mezgec, nato so njegovemu zgledu sledili Polanc, Primož Roglič, še enkrat Polanc in letos Mohorič. Slovenija je nedvomno postala kolesarska velesila.