Zlata kolajna ima posebno, divjo karizmo

Čas beži in tega se dobro zaveda tudi nekoč odlični veslač Luka Špik. Natančno 21 let je naokrog, odkar sta v dvojnem dvojcu skupaj z Iztokom Čopom osvojila prvo zlato olimpijsko kolajno v samostojni slovenski državi. Tako sta se dejansko z zlatimi črkami zapisala v zgodovino našega športa, ob omenjenem podvigu sta jih uprizorila še precej na največjih tekmovanjih.

Čop je ostal v domačih gorenjskih krajih, Špik pa se je prepustil vrvežu očarljive britanske metropole: London je zdaj postal njegov novi dom. Tu se kot trener ukvarja s telesno vadbo rekreativcev ali kar navadnih smrtnikov, ki si želijo poskrbeti za dobro počutje in telesno energijo.

Sedem let je minilo, odkar se je preselil v London. Zanimive reči so se dogajale, britanski otok je sestopil z vlaka evropske skupnosti, v tem velemestu se tako ali drugače vselej prepletajo tudi težave in nezadovoljstvo, obenem je raven življenja na zelo spodobni ravni, paleta vrhunskih športnih in kulturnih dogodkov izjemna, prepoznavnost mesta globalna. Toda pandemija zloveščega virusa je prav na Otoku v zadnjem poldrugem letu dodobra zarezala v življenjski vsakdan, čeprav tega morda med nogometnim eurom ali v tem živahnem turističnem poletju ni bilo zaznati. A prav ta virus je spremenil tudi delovno zgodbo Luke Špika.

»Povsem jasno je, da trenirati nekoga v živo ali prek računalnika, torej 'online', nikakor ni enako. Seveda se vsi trudimo po najboljših močeh, tako jaz kot tudi vsi tisti, s katerimi delam; poskusiš, da bi bila razlika kar najmanj opazna, toda že sam občutek je drugačen. In ne morem se izogniti razmišljanju, da računalnik marsikoga razvadi, mu ponudi tudi potuho. Veste, v živo ni preprosto blefirati, takole na daljavo pa je že lahko drugače,« spoznava zdaj že izkušeni strokovnjak za telesno pripravo.

Toda 42-letni Špik je vesel, da je lahko marsikomu pomagal pri ohranjanju dobrega počutja tudi prek navodil na daljavo, korak naprej je predstavljal že živi stik na prostem. Ko pač telovadnic in trimskih kabinetov v Londonu še niso smeli odpreti, so iskali nadomestne rešitve in v skupinah vadili na prostem.



»To je bilo še vedno bolj pristno kot pa trening na daljavo prek računalnika. Najeli smo sosedovo parkirišče, ohranjali medsebojno razdaljo in poskusili kar najbolje opravljati naš načrt. In tako je bilo pravzaprav do julija, ko se je tudi Velika Britanija začela vračati k nekdanjemu vsakdanu. Seveda še zdaj upoštevamo vse ukrepe, smo v zaprtih prostorih z maskami, toda zame, ki mi šport veliko pomeni in je to pravzaprav moje življenje, je zelo pomembno, da ohranjam telesno pripravljenost in da opravljam svoje delo,« nam je po telefonu iz Londona pripovedoval naš nekdanji olimpijec in dodal: »Ne vem, ampak pri nekaterih rečeh je v tujini več sproščenosti kot pri nas. Ko se le spomnim: pri nas smo imeli neke prelete letal, v Angliji pa so se ljudje veselili odprtja restavracij, druženja, klepetov, tudi žurov oziroma zabav, ki so jih tako pogrešali.«

Lani zadnjič v čolnu, tekmovalno pa leta 2019

In ker se Luka očitno noče več obremenjevati s pretiranim vpijanjem podatkov o številu okuženih ali hospitaliziranih, ne spremlja več tako natančno vseh poročil in novic: »Najbolje je, če je vsak odgovoren zase. O tem smo se pogovarjali tudi v telovadnici. Seveda pa si kot vsi želim, da bi se normalno družili, se ukvarjali s športom, potovali ...«

In čeprav je nabral že precej izkušenj, se še zdaj uči iz dneva v dan. »Vedno je treba najti potrebno mero. Nekateri imajo kritičen pogled na takšno vadbo, treba pa je najti pravo pot, dobro usmerjenost, včasih raje narediti vajo pravilneje kot pa hitreje,« pravi upokojeni vrhunski športnik in pristavi, da zase trenira dovolj in da je solidno telesno pripravljen.

In kdaj je bil nazadnje v čolnu? Pred natančno enem letu na Bledu, ob 20. obletnici zlate kolajne iz Sydneyja, tekmovalno pa leto prej, torej 2019, ko so ga v Londonu povabili na regato, saj so iskali rezervo za v čoln, da so se lahko udeležili želene tekme.

»To pač niso tiste tekme, kot smo jih bili vajeni na običajni razdalji dveh kilometrov, tu je bilo drugače. Zbralo se je 300 čolnov, startali smo v presledku 15 sekund, proga je bila trikrat daljša od običajne, torej smo bili v tekmovalnem ritmu približno 25 minut,« se je spomnil in nadaljeval: »Seveda ni preprosto, ko že dolgo zares ne tekmuješ, vendar osnovni občutki ostanejo. Imel sem spoštovanje do tekme in sodelujočih, dva vikenda pred nastopom sem namenil treningu, 14 dni na ergometru vztrajal pri nizki intenzivnosti z visokim tempom. Temza je ponudila zanimivo izkušnjo, všeč mi je bilo. Uvrstili smo se okrog 30. mesta, poskusil sem prispevati svoj delež po najboljših močeh. Čeprav nisem bil vrhunsko pripravljen, so bili občutki v čolnu dobri.«



In kako zdaj gleda na ta mejnik prve slovenske zlate olimpijske lovorike v samostojni državi? »Precej bolj umirjeno in zbrano kot nekoč! Zanimivo se je ozirati v preteklost, iz katere ti ostanejo spomini bodisi na kakšen zelo lep dogodek, kot je bil ta sydneyjski veslaški finale z zlato kolajno, bodisi na kakšen neljub zaplet. To avstralsko mesto pa mi je bilo še posebej všeč, že brez zlate lovorike bi ohranjal marsikateri lep spomin. Takrat sem bil star 21 let, užival sem v slehernem olimpijskem dnevu. Pozneje sem še veliko potoval, si širil obzorja, na marsikaj gledal drugače. Res pa je, da ima zlata kolajna neko prav posebno, divjo karizmo. In to nikdar ne bo drugače. Osvojil sem še nekaj odličij, pozneje tudi srebrno in bronasto na olimpijskih igrah, a ko zmagaš in nihče ni pred teboj, je občutek prav poseben ...«

Slovenskega veslanja ne more ocenjevati iz naslonjača

Toda ob njegovih dosežkih kot seveda tudi spominih na podvige Iztoka Čopa, Denisa Žveglja, Sadika Mujkića, Bojana Prešerna, Janija Klemenčiča, Milana Janše, Roberta Krašovca, žal prezgodaj preminulega Saša Mirjaniča ostaja tudi nostalgija – slovensko veslanje, v prvih dveh desetletjih samostojnosti paradna zgodba našega športa, je zdaj zelo daleč od nekdanje ravni. Celo brez udeležbe na olimpijskih igrah in zgolj s stranskimi vlogami v Luzernu ali na svetovnem prvenstvu.

»Zelo težko bi karkoli ocenjeval, ker preprosto zdaj nisem vpleten v to športno panogo v Sloveniji, nočem pa biti trener iz domačega naslonjača. Moje mnenje, pa naj si bo pozitivno ali negativno, ne more biti merodajno, ker ne vem niti, v katero smer gre zdaj doma program, kako posamezniki trenirajo, kakšni so cilji. O vsem tem bi lahko razpredal, če bi bil dnevno vpet v dogajanje, tako pa se raje s tem ne obremenjujem. Imam prijatelje iz veslaških vrst, ko pridem domov, se podružimo, lepo nam je. Da bi pa jaz zdaj 'pametoval' iz tujine, si ne znam predstavljati. Vem, smo v dobi facebookov, twitterjev, raznih spletnih klepetalnic, takšna in drugačna mnenja se prepletajo, jaz pač ohranjam svoj pogled zase,« je iskreno razgrnil svoje mnenje trikratni dobitnik olimpijske kolajne – zlate v Sydneyju 2000, srebrne v Atenah štiri leta pozneje in bronaste v Londonu 2012.



In prav v tem mestu namerava ostati. Domov bi se občasno vračal na počitnice, upa, da bodo potovanja v prihodnje manj zapletena kot v tem poldrugem letu pandemije.

»Tudi direktnih letov med Ljubljano in Londonom bo odslej prek dveh letalskih družb več,« pravi Špik, potem ko se je že lepo znašel v otoškem vsakdanu. Zapletov okrog brexita še ni občutil, ni postal prav poseben privrženec katerega od kultnih londonskih nogometnih klubov, ragbi mu je še bolj oddaljen: »Toda spoštujem vse športnike, rad zaploskam vrhunskim dosežkom. Tako kot Emmi Raducanu, senzacionalni zmagovalki odprtega prvenstva ZDA v tenisu, katere podvig je – razumljivo – v Angliji zelo odmeval.«

Luko, doma iz Lipnice pri Kropi na Gorenjskem, poznam že dolgo, več kot dve desetletji. In sodeč po dolgem telefonskem pogovoru ga London ni prav veliko spremenil. Ohranja svojo izvirnost in iskrenost. Na dosežke v čolnu je lahko ponosen, želi si, da bi bil še naprej uspešen tudi na poklicni poti trenerja za telesno pripravo.