V nadaljevanju preberite: 

Olimpijske igre v Tokiu so posebne: na sporedu so letos, a zdi se, da s(m)o lani. Pretvarjajo se, da niso povsem drugačne od prejšnjih, denimo onih leta 2016 v Riu in zimskih 2018 v Pjongčangu. Odvijajo se v času, ko so duhovi nacionalizma spet ušli iz steklenice in so na prostem. Po eni strani živimo s posttrumpovsko dediščino, ki je podvomila o globalističnem modelu in z geslom »Najprej Amerika!« napovedala boj starih in novih velesil za kulturno ter ekonomsko prevlado. Po drugi strani pa smo v novi postpandemijski realnosti, ki je odnesla vrednoto mednarodnega sodelovanja ter iz državljanov sveta spet naredila državljane držav. Svojo lokalno različico te zgodbe si že leto in pol piše tudi Slovenija z vlado, katere desničarstvo in nacionalizem sta vse bolj skrajna. Za premiera, ki mu od športov leži, denimo, golf na Mauritiusu, so uspehi slovenskih olimpijcev gotovo dokaz veličine Noriškega kraljestva, za njegove podpornike pa razlog več, da si nadanejo značko z belim, črnim, karantanskim panterjem, Triglavom, lipo ali čemerkoli že, kar jih potrjuje v etnonarcisističnih občutjih.