Z rolerji še kot otrok na trening do 12 km oddaljene Lopate, v balončku do lovorike

Ljubljana – O tem, da trdo delo prej ali slej obrodi sadove, bi vedel veliko povedati tudi Rok Drakšič. Čeprav mu ni bilo postlano z rožicami, je iz nič naredil ogromno in se razvil v enega od najboljših judoistov na svetu. Jutri bo minilo natanko sedem let, ko se je v zgodovino moškega juda vpisal kot prvi slovenski evropski prvak v tem japonskem olimpijskem borilnem športu.

Veliki met mu je uspel 26. aprila leta 2013 v Budimpešti, kjer se je po zmagah nad Turkom Hasanom Vanlioglujem (z iponom), Nizozemcem Dexom Elmontom (z iponom), Rusom Muso Moguškovom (z iponom), Francozom Pierrom Dupratom (z 2:1 v kaznih) in Gruzincem Nugzarijem Tatalašvilijem (z yuko) ovenčal z naslovom najboljšega na stari celini v kategoriji do 73 kilogramov.

»Od tistega dneva mi je še najbolj v spominu ostala slovenska himna, ki so mi jo zaigrali na slovesni razglasitvi. Takrat sem se vnovič prepričal, kako velika razlika je že med prvim in drugim mestom,« je kolo časa zavrtel nazaj 33-letni borec iz Griž pri Žalcu, ki se – zanimivo – pred odhodom na 62. evropsko prvenstvo v glavnem mestu Madžarske ni počutil pretirano samozavestnega.


»Ker mi na zaključnih pripravah na Rogli ni šlo, sem že skoraj obupal nad vsem. Kot se je izkazalo pozneje, sem bil takrat še preveč utrujen, vrhunec forme pa sem dočakal na svoj dan D v Budimpešti. Ko se zdaj ozrem nazaj, se spominjam, da sem se tisti dan že zjutraj na ogrevanju z Gašperjem Jermanom počutil odlično,« je razkril Drakšič, ki se mu je nato iz dvoboja v dvoboj krepila samozavest.
 

V finalu vedel, da mu zlato ne bo ušlo

Še zlasti zmagi nad vrhunskima judoistoma Elmontom in Moguškovom sta mu vlili dodatno moč. »Bil sem kot v nekakšnem balončku, o ničemer nisem razmišljal, šel sem le iz borbe v borbo. Zelo pomembna je bila polfinalna z Dupratom, s katerim sem dve leti prej izgubil na evropskem prvenstvu v Istanbulu. Ko sem ga premagal, sem vedel, da mi zlata kolajna ne bo ušla, globoko v sebi sem čutil, da bom opravil tudi s Tatalašvilijem, kar se je po težkem obračunu tudi dejansko zgodilo,« je svoj pohod na evropski prestol podoživel »Roki«, kakor ga pravzaprav vsi kličejo.


Srečo mu je tedaj prinesla tudi družina. »To je bilo edino večje tekmovanje, na katerem so me od blizu spodbujali oče Franci, brat Toni in bratranec Vladi. Tudi njihova podpora mi je pomagala do zmagoslavja,« je svojim zvestim navijačem hvaležen Drakšič. Nikoli ne bo pozabil niti prisrčnega sprejema, ki so ga njemu in njegovi sokrajanki Luciji Polavder, prav tako evropski prvakinji v Budimpešti, pripravili v Grižah. »Gasilci so poskrbeli za vodomet, čestitat pa nama je prišlo zares ogromno ljudi,« ima še zmeraj pred očmi veliko množico sokrajanov.

Zanimivo, da je sprva judo treniral skrivaj. »Ker smo imeli doma kmetijo in nismo imeli prav veliko denarja, me oče sprva ni pustil na treninge. Še pozneje, ko se je sprijaznil s tem, sem moral vedno najprej opraviti vsa domača dela, preden sem lahko šel na trening. V 12 kilometrov oddaljeno Lopato sem se še kot otrok pogosto odpravil kar s kolesom ali z rolerji. Vedel sem, da se bom lahko – če kje – dokazal v športu. To je bil moj največji motiv, ki me je gnal naprej,« je še razkril dolgoletni član najuspešnejšega slovenskega kluba Z'dežele Sankaku, ki se zdaj dokazuje kot trener pri Bežigradu.