»Vsi smo hoteli biti kot Mate Parlov,« je razkril Dorian Čalić, nekdanji puljski boksar, ki se je v lokalni klub, v katerem se je kalil veliki Parlov, vpisal po olimpijskih igrah 1972, na katerih je Parlov osvojil zlato kolajno. Čalić je med tistimi nekdanjimi boksarji, ki se vsako leto 29. julija zberejo na pokopališču v Pulju ob grobu največjega hrvaškega športnika 20. stoletja. Poklonili so se mu tudi včeraj ob deseti obletnici smrti.
 

Ikona in ponos mesta

Nekoč je veljalo, da je Pulj znan po ladjedelnici, areni in Mateju Parlovu. Vtis se od 70. let prejšnjega stoletja ni prav veliko spremenil. Čeprav je njegovo ime opaziti le v kavarni, ki jo vodi njegov sin v središču mesta, in na Domu športov Mateja Parlova, se zdi, da bo kot ikona in ponos mesta v spominu domačinov živel za vselej. Parlov ni bil le planetarno uspešen športnik, ampak tudi velik človek. Prebiral je poezijo, pisal in recitiral pesmi, bil je razgledan, izobražen (končal je ekonomsko fakulteto na Reki, na magistrskem študiju v Ljubljani pa mu je ostal le en izpit) ... Vprašali smo se, kako živi Mate Parlov desetletje po smrti v spominu tistih, s katerimi je bolj in manj prihajal v stik v puljskem klubu.
 

V ring zmagat, ne boksat

Vrata v boksarsko dvorano puljskega kluba, ki se ponaša z 72-letno zgodovino, v Domu športov Mateja Parlova v soseski Veruda so bila na stežaj odprta, v ringu pa fanta, ki sta se ogrevala za trening. Za vadbo se je pripravljal tudi ta čas najuspešnejši lokalni boksar Marko Čalić ter njegov oče in trener Dorian, ki se je v ringu boril med letoma 1972 in 1986. Zadnji je bil eden tistih mladcev, ki so v začetku sedemdesetih let z velikimi očmi po televiziji spremljali uspehe lokalnega velikana. »Vsi smo se vrgli v trening, bil nam je vzor. Ko je prišel med nas, se je rad šalil. Vedno pa se je do vsega vedel zelo profesionalno,« se je spomnil časov, ko so še trenirali v središču mesta in ko je na uradne borbe prihajalo po 5000 gledalcev.



Tajnik kluba Miroslav Hlušička, ki je v njem aktiven od konca 70. let, pravi, da je Parlov nanj naredil največji vtis s svojo miselnostjo in inteligenco. »Na evropskem prvenstvu leta 1969 v Bukarešti je osvojil srebrno kolajno. Hotel jo je vreči v smeti. Trener ga je prepričeval o njeni vrednosti, on pa je na to odgovoril, da nihče ne pomni drugega. Pomislite, že pred petdesetimi leti, ko so se takšni dosežki neizmerno cenili, je on nanje gledal drugače – hotel je biti najboljši. V ring je šel zmagat, ne boksat. Kdo je bil njegov nasprotnik, pa naj bo to robot ali gorila, mu ni bilo pomembno,« se je šampionu priklonil sogovornik, ki bo, kolikor časa bo imel stik z boksom, to izkušnjo prenašal na mladi rod.
 

Gospod in posebnež

Klicali so ga Teo. Po njegovem drugem imenu. In še vedno ga omenjajo le tako. Sedanji predsednik kluba Aldo Kantaruti, ki pravi, da je bil njegov zelo dober prijatelj vse življenje, stal mu je ob strani, tudi ko se je boril s pljučnim rakom, ga pomni kot izjemnega delavca. V Pulju je vadil s trenerjem Aldom Buršićem (umrl je lani), ki je izpilil številne uspešne lokalne boksarje. Pozneje je Parlov treniral v Beogradu.

»Ko se je enkrat vse naučil, ni potreboval nikogar,« je poudaril Kantaruti in ga opisal kot osebo s karizmo. »Največji menedžer v Evropi je v tistem času dejal, da se takšen boksar rodi morda vsakih sto let. Bil je velik športnik, a tudi velik človek, gospod v vsem. Pa tudi posebnež.«



Po karieri so se nekdanji boksarji pogosto zbirali v Parlovem bifeju, ki ga je odprl leto dni pred koncem športne poti. »Tudi po trikrat na dan sem se ustavil tam. Včasih sem šel ponj domov v Fažano in ga peljal v službo. Če bi bil pozen, me je v šali oštel, češ: 'Zamudil si, posel čaka,'« se spominja Kantaruti, eden tistih nekdanjih boksarjev, ki imajo svojo gostilno v Pulju. Med njimi so tudi Srba Stanković, Pero Tadić, Stipe Drviš ...

Včeraj se je Kantaruti še z drugimi nekdanjimi boksarji iz Pulja, Beograda in Slovenije (med njimi je bil Dejan Zavec) odpravil na pokopališče k Teu: »Vsako leto se zberemo ob obletnici smrti, odnesemo sveče, rože. Negotovo je, kdo bo to počel, ko nas več ne bo ...«
 

Boks – šport številka ena

V letih pred smrtjo se je Parlov družil tudi z Brunom Langerjem iz legendarne puljske skupine Atomsko sklonište. Oba sta bila lokalna zvezdnika. A malokdo ve, da sta se vrstnika srečala že kot najstnika ob ringu, saj je tudi Langer treniral boks. »Verjetno vam tega ni nihče rekel: Teo ni bil nadarjen za ta šport, celo iz kluba so ga vrgli zaradi tega. Ampak on je oboževal boks. Pozneje se je vrnil in si prisegel, da bo postal šampion. Z vztrajnostjo, ljubeznijo in veliko željo je to uresničil. Njegov uspeh je sporočilo za vse ljudi, ki so nerazumljeni. In on je bil nerazumljen,« je razpredal Langer, ki se je hitro poslovil od ringa. Usodna je bila ljubezen do rokenrola.

Vseskozi je spremljal Parlove uspehe, vsi so jih, tudi tisti, ki o boksu niso vedeli ničesar. »Zaradi njega je bil boks šport številka ena pri nas, kakšen nogomet!« je dejal in dodal, da Parlovu med vsemi dosežki ni največ pomenila zlata olimpijska, kot bi lahko sklepali, ampak odličje enakega leska, s katerim je leta 1974 na Kubi postal prvi amaterski svetovni prvak v zgodovini poltežke kategorije. Takrat sta Langer in zdaj pokojni pevec Atomskega skloništa Sergio Blažić - Đoser (skupina še ni obstajala) igrala na sprejemu zanj.



Pozneje, ko je bil že v športnem pokoju, je bil Parlov celo predsednik organizacijskega odbora na enem od Đoserjevih memorialov. »Nastopali so rokerji iz nekdanje Jugoslavije in vsi so se hoteli fotografirati z njim,« se je njegove priljubljenosti spominjal Langer, ki mu je žal, da boksarske legende ni prepričal, da bi v studiu skupaj posnela pesem: »Sijajno je pel, imel je izjemen posluh, bil je bolj nadarjen za glasbo kot jaz. Kadar smo v družbi zapeli, je bil najglasnejši. Pač vedno prvi povsod. Druga mesta mu niso ustrezala. Takšen je v mojem spominu: Mate Parlov – vedno prvi.«
 

Mikrosvet za peščico

Parlov je imel svoj mikrosvet, v katerega je spustil le peščico. »V njem so veljala stroga pravila komuniciranja. O politiki se ni govorilo. Nikoli ni podprl nobene stranke. Politiki so ga prepričevali, a neuspešno. Bil je prevelik zanje. Prav tako ni maral zgodb o tem, kdo prihaja od kod. Vsi poznamo tisto njegovo izjavo, kako bi lahko bil nacionalist, če pa je vendarle svetovni prvak,« je pripovedoval Langer in dodal, da je bil Parlov zelo duhovit in iskren.

Vprašanj o boksu ni maral. O čem pa sta govorila? »O raznovrstnih temah. Obstajali pa so tudi veliki premori – ko je prižgal cigareto. Takrat sem vedel, da moram biti tiho. Ozrl se je v daljavo in razmišljal ... In potem sva nadaljevala. 'Lahko bi naročila še en gemišt' (belo vino z mineralno vodo, op. a.), je rekel.«

Tako je Langer slikovito opisal njune pogovore, premolknil, nato pa dodal: »Manjka. Teo manjka.«

In s tem povedal vse.