Vinograd, oljke in čebele, slovenski judo ni kot pingpong

Namiznoteniški treningi v omejeni obliki že potekajo, a Bojan Tokić še ni začel resno trenirati. Italijansko prvenstvo, igral je za Carraro, so končali, v Sloveniji nima resnejšega partnerja za trening. A zanj je večja težava, da ne ve, za kaj bi sploh vadil. Dolgoročni cilj pa obstaja, športno pot bi rad nadaljeval najmanj do olimpijskih iger v Parizu leta 2024.

»V tem trenutku smo lahko bolj zaskrbljeni glede tekmovanj. Januarja prihodnje leto bom dopolnil 40 let, vseeno je zame malce drugače kot za dvajsetletnike. Gre za motivacijo, obvezno potrebujem tekmovalni proces. Najmanjši problem bi bilo domov pripeljati mizo in vaditi tako ali drugače, težava je, da smo v negotovosti, kdaj se bodo začeli turnirji, če se sploh bodo.

Če glava ni prava, tudi trening ni takšen, kot bi moral biti,« navrže dolga leta najboljši slovenski namiznoteniški igralec. Doma v Kromberku pri Novi Gorici ne sedi križem rok, skrbi za telesno pripravljenost, veliko dela ima okoli hiše, tastu pomaga v njegovem vinogradu. Začel se je tudi ubadati z oljkarstvom in čebelarstvom.

Malce zapostavljeni Kožul

»Po eni strani je dobro, da je prekinitev, kajti zaradi bolezni sem moral odpovedati več turnirjev. Nekaj se dogaja z imunskim sistemom. Imel sem določene preiskave, nekatere me še čakajo,« dodaja. Naslednika Darko Jorgić in Deni Kožul, vsi trije imajo bron z ekipnega EP, že mešata štrene na svetu.

»Žal mi je le, da je med menoj in fanti 17, 18 let razlike, oba bosta v prihodnjih letih še napredovala. Za Darka je meja le nebo, velik potencial ima tudi Deni. Ne nazadnje je to potrdil z zmago v finalu državnega prvenstva nad Darkom, v nemški ligi je premagal tretjega igralca z zadnjega SP. Pri 22 letih šele prihaja v svoja najboljša leta.



Morda je malce zapostavljen, ker so Darkovi rezultati tako dobri, a vsakdo ima svoj način napredovanja. Jaz sem svoj najboljši namizni tenis začel igrati šele pri 30 letih,« ugotavlja trikratni udeleženec OI. Tudi v Tokiu bo igral, saj se je slovenska reprezentanca uvrstila na igre leta 2021.
 

Katarski zgled

Tokić bo še naprej klubsko igral na Apeninskem polotoku. »V Italijo se sicer vozim le na tekme, medtem ko glavni del treningov opravim s Hrvati v Zagrebu. Imel sem dve ponudbi iz nemške bundeslige, a bom še naprej igral v Italiji. V teh letih se preprosto moram malce umakniti.



Če gredo nogometaši ob koncu kariere v Katar, sem šel jaz v Italijo, ki je blizu doma, tako da sem prijetno združil s koristnim. Pomembno je, da sem v Italiji zadovoljen, zavedam se tudi, da nisem več na tisti ravni, da bi lahko vsak teden igral v najmočnejši evropski ligi,« pravi veteran, ki ima nekaj besed tudi za domačo zvezo.
 

Noče se vsiljevati

»Zavedati se moramo, da se mora pokriti veliko stvari, da pridemo do vrhunskih igralcev, brez pravilnega razmišljanja in načina dela je to nemogoče doseči. Želel bi si, da bi me kdaj upoštevali, vključili v delo, ne morem biti sam tisti, ki se bo vsiljeval.

Velikokrat slišim pohvale o ​Marjanu Fabjanu, ki je zagotovo odličen trener juda, a ne vem, ali je kdaj založil svoj denar, da bi njegovi varovanci dobili vse, kar potrebujejo. No, Andreja Ojsteršek Urh je in menim, da se premalo govori o njenem deležu pri zadnjih uspehih naše reprezentance,« je Tokić dodal o selektorki in pomembnosti namiznoteniškega centra v Sloveniji