»Stiska zaradi preložitve OI lahko športnike vodi celo k mislim o samomoru«

Michael Phelps je osvojil daleč največ kolajn v zgodovini olimpijskih iger. Od leta 2016 upokojeni ameriški plavalec ima v lasti kar 28 odličij z OI (na drugem mestu je sovjetska telovadka Larisa Latinina z 18, na tretjem finski atlet Paavo Nurmi z 12), 23 z zlatim sijajem. Zelo dobro ve, s kakšnim stresom se soočajo športniki v pričakovanju uspehov in ob razočaranjih, saj se že vrsto let bori z depresijo in tesnobo, zato po preložitvi iger v Tokiu ne skriva zaskrbljenosti. »Upam, da ne bo prinesla porasta samomorov med tekmovalci,« pravi.

Phelps je prvič okusil vročico OI v Sydneyju 2000, ko je bil star komaj 15 let. Takrat je tudi zadnjič ostal brez kolajne, njegova najboljša uvrstitev je bila peto mesto na 200 m delfin, v disciplini, v kateri je že naslednje leto zmagal na svetovnem prvenstvu ter pri 15 letih in 9 mesecih starosti postal najmlajši svetovni rekorder v zgodovini moškega plavanja. S pritiskom se je torej seznanil zelo mlad in se z njim vsaj v bazenih odlično kosal, saj se je z naslednjih OI v Atenah, Pekingu, Londonu in Riu de Janeiru vrnil s polnimi rokami odličij; na Kitajskem je osvojil kar osem zlatih kolajn in izboljšal 36 let stari rekord rojaka Marka Spitza. S športnimi uspehi pa so se poglabljale tudi njegove težave.

»Hotel sem vedno več in se gnal, da bi ugotovil, kje je moj maksimum. Cena je bila visoka. Depresijo sem prvič občutil leta 2004, po vsakih OI pa je bila hujša. Začel sem se zatekati k alkoholu in mamilom, po igrah v Londonu 2012 nisem želel niti tekmovati niti živeti. Dve leti pozneje sem začel resno razmišljati o samomoru, ko so me aretirali zaradi vožnje pod vplivom prepovedanih substanc, mi naložili eno leto pogojne zaporne kazni in me izključili iz plavalne reprezentance,« se spominja zdaj 34-letni oče treh sinov, ki se je prvič upokojil po vrnitvi iz Londona. A se je nato odločil še za peti olimpijski nastop ter v Riu osvojil še pet zlatih in eno bronasto kolajno.


 

V hudi stiski naj me pokličejo ...

Ob dokončnem slovesu je Phelps s svojo skupno olimpijsko bero sam prekašal kar 161 držav in zaslužil 60 milijonov dolarjev. Zdaj sočustvuje z nasledniki, ki jih je presekala preložitev OI v Tokiu. »Leta 2008 bi bil presrečen, če bi se meni zgodilo nekaj takšnega, saj sem še okreval po zlomu zapestja, in eno dodatno leto za vadbo bi mi ustrezalo. Če bi preložili londonske igre, se jih verjetno ne bi udeležil. Ne bi zdržal še enega leta priprav pod stresom. Pred OI v Riu je svet pretresal strah pred virusom zika, ki na srečo ni dosegel razsežnosti koronavirusa. Takrat se ne bi vdal za nobeno ceno. Zgodbi sem želel dodati pravi konec. Med vračanjem na vrh gore sem najbolj užival v vsej karieri,« priznava plavalni šampion, ki se je dva meseca pred igrami v Braziliji na skrivaj poročil z miss Kalifornije Nicole Johnson, po njih pa se posvetil dobrodelnosti in skrbi za okolje, hkrati pa je ambasador gibanja za mentalno zdravje.


»Zato dobro vem, da bo imela preložitev OI dve plati. Prav je, da so se zanjo odločili, čeprav bi to lahko storili, še preden so se stopnjevali ogorčeni pritiski javnosti. Vendar bo imelo enoletno čakanje tudi negativne posledice. Marsikdo je vse podredil igram v Tokiu in skrbno načrtoval sleherni korak, zdaj pa se je znašel v izolaciji za štirimi zidovi. Če bi bil na njihovem mestu, bi me vrglo s tira. Sočustvujem s športniki in močno upam, da jih dogajanje ne bo pahnilo v hudo stisko ali celo k mislim o samomoru. Pravočasno naj poiščejo pomoč, lahko pokličejo tudi mene,« je zaskrbljen »morski pes iz Baltimora«.