Senna se je Prostu gabil, nato sta se zbližala

Ayrton Senna ni najuspešnejši voznik v zgodovini formule ena, s tremi naslovi svetovnega prvaka zaostaja za Michaelom Schumacherjem (7), Lewisom Hamiltonom (6), Juanom Manuelom Fangiom (5), Alainom Prostom in Sebastianom Vettlom (po 4), prav toliko lovorik so osvojili Jack Brabham, Jackie Stewart, Niki Lauda in Nelson Piquet. Toda za mnoge je Brazilec najboljši dirkač vseh časov, saj je s svojim mojstrstvom in drznostjo navduševal svet. Če se ne bi smrtno ponesrečil 1. maja 1994 na VN San Marina v Imoli, bi danes praznoval 60. rojstni dan.

Senno je med vso kariero spremljal sloves kontroverznega moža, neobzirnega lovca na hitrostne rekorde, ki je bil hkrati neverjetno priljubljen. Ne le v svoji domovini, kjer je kot sodobni Robin Hood namenil kopico milijonov za otroke in najrevnejše sloje. Trije šampionski naslovi (1988, 1990 in 1991), 41 zmag, med drugimi kar šest na VN Monaka, 80 uvrstitev med prvo trojico in 65 najboljših štartnih mest še zdaleč ne povedo vsega o njegovi izjemni nadarjenosti in občutku za vožnjo. Zanj je bilo dirkanje nekaj metafizičnega.

»Na določen dan in v določenih okoliščinah pomisliš, da imaš neko omejitev. Potem stremiš k tej meji in ko jo dosežeš, se nekaj zgodi, kar naenkrat lahko segaš še dlje. Z močjo uma, odločnostjo, nagonom in izkušnjami lahko zelo visoko letaš. Nenadoma sem se zavedal, da svojega dirkalnika ne vozim več zavestno. Vozil sem ga po nekakšnem instinktu, sam sem bil v drugi dimenziji,« je poudaril po eni od zmag. Precej manj filozofsko je bil razpoložen, ko se je boril s tekmeci, še posebej s Prostom. Njuno ogorčeno rivalstvo, tudi ko sta bila sotekmovalca pri McLarnu (1988 in 1989), je postalo legendarno. Na dirkah v Suzuki 1989 in 1990, ki sta odločali na naslovu prvaka, sta z agresivnimi manevri izzvala trčenji, po katerih nista videla cilja.


 

Umrl tudi del Prosta

Senna je vztrajal, da Francoz ni športnik, pač pa strahopetec. Prost je menil, da je Brazilec ogaben tip brez slehernih vrednot. Njun odnos se je umiril šele po Prostovi upokojitvi leta 1993 in po njegovi zadnji dirki v Adelaidu sta si celo segla v roko in objela. Ko nista bila več tekmeca, se je njuno sovraštvo v hipu razblinilo in začela sta celo sodelovati pri pripravi predlogov za povečanje varnosti na dirkah. Prost je prepričan, da bi sčasoma postala tudi prijatelja.

»Ayrton je bil povsem drugačen od vseh ljudi, kar sem jih spoznal. Bil je zelo veren, toda na dirkališču je počel povsem drugačne stvari od tistih, o katerih je rad govoril. Zdaj imam občutek, da preprosto ni vedel, česa ne bi smel početi. Vse je moralo biti po njegovem, če se nečesa ni spomnil on, ga preprosto ni zanimalo. Potem ko sem opustil dirkanje, sva se pogosto slišala po telefonu, pred njegovo tragično nesrečo sva se dolgo družila v Imoli, še posebej po smrti Rolanda Ratzenbergerja na uradnem treningu. Takrat je bil zelo potrt, ni imel več nekdanje moči,« je pozneje razkril Prost, ki zelo ceni pokojnega rivala.

»Bil je daleč najboljši dirkač med vsemi mojimi tekmeci. Bil je tudi najbolj predan. Po uporabi vozniške inteligence ga je morda prekašal Niki Lauda, toda v celoti je bil Ayrton najboljši. Ko je umrl, sem se počutil, kot da je z njim umrl tudi del mene, saj sta bili najini poti zelo povezani. Zato ni izključeno, da bi sčasoma postala prijatelja. Veliko skupnega sva imela in tudi v letih, ko so bili najini odnosi na psu, sva se zelo spoštovala kot dirkača. Pravzaprav se nisva pretirano zmenila za druge,« je večkrat priznal zdaj 65-letni francoski »profesor«, ki se je po pogrebu nesrečnega asa zbližal z njegovo družino in pomagal njegovi sesti Viviane pri vodenju dobrodelne fundacije Ayrtona Senne.