Pri odbojki kilometri niso pomembni

Ljubljana – Odbojka je »in«. Športno dvorano Stožice, v kateri se šest reprezentanc bori za osmino finala evropskega prvenstva, preplavljajo domači in tuji ljubitelji tega športa. Zbirajo se v navijaški coni, ogrevajo grla in se veselo družijo, nato pa, ko gre zares, v dvorani bučno spodbujajo svoje junake. Vtisov je nešteto, nekaj smo jih zbrali tudi mi.

Veliko zgodb z raznovrstnih tekem skriva v rokavu Nataša Toplak iz Maribora. »Hodim še na nogomet, hokej, košarko, rokomet,« je naštela in razkrila anekdoto. Ko je pred leti v Rimu spremljala četrtfinalno tekmo nogometne lige prvakov med Romo in Manchestrom, si je želela, da bi v živo videla gol Cristiana Ronalda, ki je tedaj igral za rdeče vrage. Zabil ga je, a ga je zamudila, ker je prav tedaj gledala v mobilni telefon. »Tudi to se zgodi,« je v smehu skomignila z rameni. »Najlepše je gledati odbojko, všeč mi je ferplej in najbolj jo čutim. Pa toliko ljudi pride na tekme z vseh koncev Slovenije! Pri nobenem drugem športu ni tako,« je dejala Štajerka, ki si je na tem prvenstvu ogledala tri dvoboje slovenske reprezentance. Kateri navijači drugih reprezentanc so jo najbolj prepričali? »Finci so fantastični! Poznam jih že s hokejskih tekem.«

Poceni pivo

V teh dneh je po ljubljanskih ulicah med vsemi privrženci iz tujine mogoče srečati prav največ »Suomijev«. Karija Rantanena smo prestregli, ko je pred tekmo Finska – Turčija pred dvorano kadil cigareto. V Sloveniji je s prijateljema dober teden, potovali so iz Helsinkov v Ljubljano prek Istanbula, izključno zaradi odbojke. »Igram jo vse življenje, več kot štirideset let,« je razkril in zmajal z glavo ob vprašanju o finski reprezentanci. »Dobra ekipa so, a lahko bi igrali precej bolje.«



Slovenci so prijazni ljudje, je dejal. »Ves čas se smejijo. No, ne meni, ampak tako, na splošno. Mi je pa nenavadno, kako pozno jeste zvečer, pri nas najpozneje med 16. in 18. uro, tukaj pa celo ob 22. uri. Čudno se mi zdi, bi se pa lahko navadil,« je nizal vtise, navdušen nad cenami piva. »Na Finskem je treba odšteti od 5 do 8 evrov, tu smo ga našli celo za 2,50 evra.«

Kulturen šport

Finski navijači so se zdeli simpatični tudi Makedonki Moniki Janević, ki se je pripeljala iz 10 ur oddaljenega Skopja. »Vsi so super, družimo se, fotografiramo, lepa izkušnja je tole,« je dejala nekdanja odbojkarica, ki je pred enim letom končala kariero. »Deset let sem trenirala, zdaj sodim na tekmah. Za ta šport me je navdušil oče, bil je član prve makedonske reprezentance po razpadu Jugoslavije,« je pojasnila. Medtem je pristopila k njej skupina slovenskih navijačev in jo objela za skupinsko fotografijo. »Slovenija me je lepo presenetila, dober narod, gostoljuben!« je bila zadovoljna sogovornica, ki je bila prvič pri nas pred petimi leti, tedaj na tekmi kot odbojkarica, zdaj pa pravi, da ji je prav lepo, ker dvoboje spremlja s tribune. Čeprav je bolj živčna kot takrat, ko se je dokazovala na igrišču.



Tudi Denis Saveski, ki prihaja iz kraja Struga pri Ohridskem jezeru, je nekdanji odbojkar. Z bratom študirata v Ljubljani in nista hotela zamuditi priložnosti za ogled torkove tekme med slovensko reprezentanco in izbrano vrsto svoje domovine. »Več kot deset let sem treniral odbojko, te fante poznam,« je dejal v tekoči slovenščini. Tu mu je všeč, a nekega dne bi se vendarle rad vrnil v Makedonijo. »Dom je le dom,« je dejal zaljubljenec v odbojko (»To je kulturen šport.«) in odhitel v dvorano, iz katere je stopil z uresničeno željo – zmago.