Jakov Fak: Preteči želim vse svetovne maratone

Čeprav je strasten tekač, še ni tekel na Ljubljanskem maratonu. Ne samo, da ima tek tako neizmerno rad, silno zanimive načrte ima prav v zvezi s tekom, o čemer boste že kmalu izvedeli več. Ker pa je 37-letni Jakov Fak tudi resnično pravi ambasador gibanja, za nameček pa je tek ne le tista najbolj univerzalna in prvinska oblika športne aktivnosti, pri teku gre tudi za najbolj osnovno in najbolj razširjeno obliko vadbe, je bil naš najboljši biatlonec vseh časov tudi naravnost idealen sogovornik pred največjim športno-rekreativnim dogodkom pri nas.

Vas res nikoli ni zamikala udeležba na Ljubljanskem maratonu?

Prav zares! Vedeti morate, da sem bil doslej resnično ves čas povsem osredotočen zgolj na tisto, kar počnem, jaz pa tekmujem. Zato nisem imel nikoli kakšne pretirane potrebe še po dodatnem tekmovanju, pa četudi rekreativnem. Obenem je v tem obdobju treninga že precej manj teka in več rolkanja, če pa hočeš dobro teči, moraš imeti tudi dobro »utečene« noge.

Koliko je v vašem treningu prisotnega teka?

Četrtina vseh ur.

Kdaj je najbolj prisoten?

Kadar delamo na vzdržljivosti, tedaj je tek kot naročen. Šele vse tisto, kar je intervalnega značaja, poskušamo opraviti na sredstvu, ki je specifično za naš šport. Ko je sneg, so to smučke, ko ga ni, so to tekaški rolerji.

Sicer pa ste velik ljubitelj teka.

Redno tečem. Še najbolj zgoščeno pa takrat, ko je čas našega dopusta in smo, recimo, na morju. Letos smo imeli 14 dni takšnega oddiha. In sem vsak drugi dan pretekel minimalno 20 kilometrov. Med tekom pa sem delal, saj si ne smem privoščiti preveč nizko intenzivnega treninga, različne intervalne distance.

Nekje sem slišal, da ste že v najstništvu osvajali najvišja mesta tudi v teku.

Res je. Izjemno rad sem se udeleževal šolskih tekmovanj v krosu. Moram reči, da mi je šlo kar dobro: na državni ravni sem bil pogosto med najboljšimi tremi, in čeprav nisem bil nikoli atlet, sem bil na samem vrhu tudi ob koncu srednje šole.

Pa ste kdaj pomislili, da bi vas tek tako premamil in bi zaradi teka pustili biatlon?

Ne, nikoli! Zima je bila zame vedno moj najljubši čas, čas za biatlon! Tek pa ostaja kot pomemben del priprav.

Kot rečeno, ste športnik od glave do peta, rekel bi, globalni ambasador zdravega gibanja, kam potemtakem uvrščate tek?

Tek je osnovno gibanje, ki je načeloma tudi relativno poceni. Že smučarski tek, ki ga imajo Slovenci prav tako izjemno radi, je neprimerno dražja oblika rekreacije: če hočeš teči poleti, si morate kupiti rolke, ki so nekje 400 evrov, in čevlje, ki so vsaj 300, za navaden tek pa lahko s pomočjo kakšnega popusta pridete do zelo dobrih športnih copat že za 60 do 80 evrov. Z njimi pa lahko potem tečeš celo leto … Tek je zanesljivo tudi eden najbolj demokratičnih športov: ne nazadnje prihajajo vrhunski tekači z vseh celin. Naposled pa je tu še dejstvo, da lahko pri aerobni vadbi naredimo s pomočjo teka v najmanj časa – pravzaprav največ. Pa še to: pri gibanju se sproščajo tudi endorfini, hormoni sreče.

Kar vedo celo tisti, ki tečejo le poredkoma ...

Na tem mestu bi se spomnil dogodka, ki se mu reče Triglav tek in kjer sem v vlogi ambasadorja. Letos sem imel priložnost sodelovati z otroki s posebnimi potrebami. Naj povem, da zlepa ne bom pozabil tistega navdušenja in veselja in tiste neverjetne želje otrok, ki so, kljub temu da imajo določene težave, pa saj nekateri še hoditi niso mogli normalno, tekli, potem pa še celo pospeševali, ko so zagledali ciljno črto. To mi je dalo resnično misliti, kot tudi to, da je tek v vseh nas že genetsko vgrajen. Vsakega otroka, ki začne teči, preplavi veselje. Še malo prej se je v miru igral, potem pa je dobil kar naenkrat potrebo, da steče, pa sploh ni važno, ali je to znotraj ali zunaj, ali je obut ali bos, tek je zapisan resnično nekje globoko v nas, in tudi zato gre pri teku za najbolj dovršeno gibanje, ki ga človek zmore.

S tem, da sploh ni najbolje teči na vso moč, kajne?

Ne, ne, že počasen tek je povsem dovolj. Ko začnemo teči, se marsikaj v telesu uravnoteži. Včasih se mi dozdeva, da je tekaško gibanje podobno gibanju na trampolinu. Menim, da je tek pomemben tudi za naše kosti: s tekom postajajo trdnejše. Prepričan sem, da začne vsak del našega telesa, ki ga ne uporabljamo, atrofirati. Resda nisem strokovnjak, a vseeno mislim, da obstajajo neštete prednosti, ki jih lahko človek pridobi, če seveda teče.

Torej niste največji navdušenec nad hojo? Kdo ve, morda bo moral kdo od udeležencev Ljubljanskega maratona tudi hoditi, če bo hotel do cilja ...

Tisti, ki smo fizično bolje pripravljeni, si lahko, denimo, z lahkotnim tekom ogledamo določen kraj ali pa mesto in to vsaj dvakrat hitreje. Meni osebno pa predstavlja že sama hoja večjo težavo, kot pa mi predstavlja lahkoten tek.

Vam postane dolgčas?

Kaj pa vem, na lepem me začnejo boleti noge, najbrž tudi zaradi drugačnih gibov, ki jih vrhunski športniki nismo vajeni. Pri nas je namreč le dvoje: ali počivamo ali pa smo na polno aktivni. Zato je lahko tudi že kakšno nakupovanje z ženo ena največjih muk, kar jih je.

Bi morali po trgovinah zato teči?

Najbrž nobena ženska ne bi pristala na tek po trgovinah. Neznansko rade se ustavljajo.

Šalo na stran. V vrhunskem športu si postavljate vedno višje mejnike. Občutek imam, da je tudi rekreativnih tekačev, ki se primerjajo z vrhunskimi, vse več. Se bodo sploh znali pravočasno zaustaviti in sprijazniti?

Če želimo biti zdravi, potem z nobeno stvarjo ne bi smeli pretiravati. Kot profesionalni športnik resda težko govorim o tem ... Vseeno pa še kako dobro vem, kaj pomeni pretiravanje: vsakič privede do nasičenja. Vsak človek potrebuje zato neko zdravo mero, tek, vsak drugi dan, bi že lahko bil približek te zdrave mere. Pa čeprav je tudi res, da smo ljudje in nas lahko tekmovanja tudi čisto preveč ponesejo … Ah, takole je, naj se vsak pri sebi odloči, kako in kaj, gotovo pa pretiravanje ne vodi k zdravemu načinu življenja, če nič drugega, bodo trpela vsaj vaša kolena.

Kaj pa si mislite o sezonskih tekačih, ki se pojavijo tik pred poletnimi počitnicami, ali pa tik pred Ljubljanskim maratonom?

Jaz mislim, da noben motiv ni napačen. Bistvo je, da se človek začne gibati, bistvo teka pa je, da se človek dobro počuti. Je pa res, da to pri nas, rojen sem vendarle na Hrvaškem, ni navada. Moram tudi reči, da se mi je v Sloveniji totalno spremenil pogled na rekreativni šport, neverjetno, koliko ljudi se tu ukvarja s športom, prepričan sem, da večina ljudi na Hrvaškem občuduje Slovence, ki na morje odhajajo s štirimi kolesi. Med kazalniki neke dobro stoječe družbe je tudi športna aktivnost. Višji kot je standard, lažje se ljudje odločajo za prostočasno aktivnost.

Imate svojo priljubljeno tekaško traso?

Šobec, potem pa čez Savo, če želim navkreber, je Jelovica sploh krasno prizorišče, če pa si zaželim bolj položno, jo uberem proti Bledu, Bodeščam, Koritnemu … V okviru treninga imamo večkrat tudi tako imenovani kros-pohod, ko tečem po ravnem in hodimo s palicami v hrib. Takrat v Dragi parkiram avto, se povzpnem na planino Prevalo, pa čez Begunjščico in nazaj do Drage, približno 15 kilometrov je to, za kar potrebujem okoli tri ure. Če kdo želi, z veseljem pa sprejmem vsakogar, naj se mi kar pridruži.

Jakov Fak je oče treh hčera, stare so tri, pet in osem let. Zanimalo nas je, ali katero že uvaja v šport.

Če bodo pokazale željo, jim bom pomagal, dokler te želje ne kažejo, jih nočem siliti.

Ali vaša žena teče?

Moja žena ni športnica. Kar mi je pri njej tudi zelo všeč, saj poskrbi za vse tisto, česar najbrž ne bi zmogla, če bi se ukvarjala s športom. Zelo mi pomaga, da umirim telo in glavo ter da lahko razmišljam še o čem drugem.

Marsikdo išče bližnjice tudi z raznoraznimi prehranskimi dopolnili. Tudi trgovin s tovrstno prehrano je vse več.

To je tržna niša, ki ima svoje kupce.

Pa se vam zdi to smiselno?

Verjamem, da obstajajo tudi takšni, ki natančno vedo, koliko so pretekli, ki so obremenjeni s kilometri, tempom, opremo, najbrž iz te skupine tudi najdemo tiste, ki posegajo za tovrstnimi preparati. Pogosto pa vodi takšen pristop k ekstremizmu.

Maratonski zid je presenetil že marsikaterega tekača. Menda se nahaja pri 35. kilometru. Ste že trčili kdaj v kaj podobnega?

Gre za prikriti mejnik, ki ga moramo ljudje premagati. Naj povem, da sem nekaj podobnega doživel leta 2021 na svetovnem prvenstvu na Pokljuki. Šlo je za skupinski štart. V zadnjem krogu, in sicer 2 kilometra pred ciljem, na lepem ni šlo nikamor več in sem z drugega mesta nazadoval na peto. Takrat je moje telo izgubilo vse možne resurse.

Najbrž zato, ker bi morali v prejšnjem krogu počasneje zastaviti?

Pravzaprav bi moral biti počasnejši v vseh prejšnjih krogih ... Ampak mi tekmujemo vendarle zato, da poskušamo iz sebe iztisniti čim več.

Na ljubljanskem maratonu pa bodo številni na štartu prvič in marsikoga lahko nevarno ponese.

Morda bi jim svetoval s primerom kozarca, ki je napolnjen s posameznikovo energijo, in sicer, ali ga bodo dve tretjini porabili že v prvi polovici teka in jim bo tretjina ostala za drugo polovico, ki je zanesljivo težja kot pa prva? Torej bo treba teči vendarle tudi z glavo. Tistim, ki se bodo maratona udeležili prvič, prav tako predlagam, naj tečejo rahlo počasneje, kot pa se jim zdi, da so sposobni. Predlagam tudi, naj prisluhnejo sebi ter naj odpeljejo do cilja svoj avtomobil in naj nikakor ne sledijo tistemu, ki ima močnejši motor oziroma več goriva v rezervoarju.

Ob zaključku pogovora nas je zanimalo, ali se bo po karieri vendarle udeležil česa podobnega, kot je Ljubljanski maraton.

Seveda. Če le ne bom imel kakšnih težav s sklepi, bi rad odtekel celotno serijo svetovnih maratonov. Ampak o tem – potem.

Izvedeli smo, da je Jakov Fak takole za trening v enem kosu sicer že pretekel celoten maraton.

Bilo je še na Hrvaškem. Brata sem prosil, naj mi dostavlja pijačo na dogovorjene točke. Sicer pa ni bilo čisto po ravnem. Bilo je tudi precej več kot pa 40 kilometrov. Pa še nekaj: spomnim se tudi tega, da so me noge naslednji dan res hudo bolele.

Lovro Kastelic