Pot v Tokio ni bila samoumevna, zdaj pa še vihtim zastavo

Naša mojstrica kajakaštva na divjih vodah, 29-letna Eva Terčelj, si je na jasnem, da si bo leto 2021 že zdaj ohranila v posebni luči. Na evropskem prvenstvu je osvojila srebrno kolajno, na domači tacenski tekmi je sredi aprila potrdila olimpijski vizum, kjer pa jo je doletela čast, da bo na uvodni slovesnosti skupaj z namiznoteniškim reprezentantom Bojanom Tokićem vihtela slovensko trobojnico.
 

Pripadate naši izbrani vrsti v kajakaštvu na divjih vodah in prav ta je tokrat dejansko prva odšla na prizorišče olimpijskih iger, pred katerimi je bilo zaradi dogajanja okrog zoprnega virusa v zadnjem letu obilo ugibanj. Kako gledate na to?

To je res nekaj posebnega, toda obenem sta prav posebni tudi lansko in letošnje leto. Igre so prestavljene, športniki pa se moramo na njih pripraviti po najboljših močeh. Ponavadi je tako, da opravimo več enot treninga v različnih krajih, ampak zaradi stanja pandemije je to zdaj odpadlo in se je tako prestavilo v zadnje obdobje, torej tik pred olimpijskimi igrami.

Kako pa se sploh ozirate k dosedanjemu delu sezone v teh novih razmerah?

Ha, po lanskoletni sezoni, ki je po tekmovalni plati skoraj niti ni bilo, smo to vsaj doslej izpeljali normalno. Pravzaprav je tako: na koncu, ko si na vodi, je vse enako kot prej, na to masko pa smo se tudi že navadili. Pomladi smo morali potrjevati olimpijske norme, hkrati se mi je lep nastop posrečil na EP, kjer sem bila podprvakinja.

Toda najbrž se veselite tudi vloge zastavonoše, čeprav je tudi ta letos drugačna, saj bo sleherna država tokrat imela dva v tej vlogi, poleg vas je ta čast pri slovenski reprezentanci doletela še Bojana Tokića.

V bistvu sem bila prav presenečena, ko sem izvedela, da so me izbrali. To si štejem v veliko čast, z veseljem sem sprejela to vlogo, velika odgovornost je že tako zastopati Slovenijo na olimpijskih igrah, če pa si ob tem še zastavonoša, je to res posebno. Že zdaj si pravim, da si želim uživati v tem trenutku in to nato ohraniti v lepem spominu.

Res pa je tudi, da je bila dolgotrajna slovesnost posebej dolga in naporna za tekmovalce, ki so sodelovali na njej. Vrnitev v olimpijsko vas sledi sredi noči ...

Zato mi je zdaj posebej všeč, da sva dva, zato se čakanje ne bo tako vleklo. Bojan je res zabaven, prepričana sem, da nama ne bo morebitno čakanje odveč. Ne vem sicer, kakšen bo letošnji scenarij v teh drugačnih razmerah, kot smo jih bili vajeni prej, želim pa si seveda, da se vse skupaj ne bi preveč zavleklo, ker me čez dva dni čakajo prvi nastopi, kar je moja glavna in edina naloga, zaradi katere grem na olimpijske igre

Kakšno je razmišljanje o tekmi?

Predvsem si želim ostati zdrava tako kot doslej, ko sem se izognila vsem težavam. Želim se spoprijateljiti s to progo in se na njo privaditi, da prikažem vožnje, kot sem jih sposobna.

To bodo za vas sicer druge igre, kakšen je spomin na tiste prve v Londonu 2012?

Spomini so vsekakor lepi, pa četudi se mi nastop ni posrečil. Toda navdušila me je razsežnost dogodka, igre so me prevzele.

Na prejšnjih igrah v Riu vas pred petimi leti ni bilo.

Tako je to, ko imaš le eno tekmovalno kvoto na disciplino. Takrat je bila Urša Kragelj boljša od mene in si je priborila olimpijski vizum. Veste, že doma imamo močno konkurenco, smo v samem svetovnem vrhu, zato si že štejem za čast, ko se uvrstim na veliko tekmovanje. Pot na olimpijske igre zame ni samoumevna.

S kakšnim tekmovalnim ciljem se boste spogledovali v Tokiu?

Predvsem bi se rada zbrala, da bi dosegla tisto ničlo, torej nastop brez dotikov. Ne bi ničesar napovedala, bi pa bila rada na koncu nasmejana, ker vem, česa sem sposobna.

Kako gledate na prizorišče, Azijo, časovno razliko, drugačno hrano?

Pred dvema letoma, ko smo potovali na Japonsko, sem imela precej težav s prilagajanjem. Zato bom zdaj temu namenila več pozornosti kot takrat. V Aziji so posebnosti, hrana bo drugačna, toda to v olimpijski vasi in mednarodnih hotelih niti ni opazno. Voda pa na tekmovalni progi tudi tu, tako kot povsod, teče navzdol ...