Operne arije Ane Netrebko zagotovo niso zastonj

»Zakaj ne bi Kazahstan priredil prvenstva hokejske elite? Lahko bi se izkazal podobno kot Belorusija pred petimi leti, še danes nihče ne more pozabiti imenitnega praznika športa v Minsku,« sem se ob četrtkovem prihodu na prizorišče drugih evropskih iger spomnil besed Reneja Fasela, predsednika Mednarodne hokejske zveze, pred poldrugim mesecem v Nur-Sultanu. Podobno kot metropola Kazahstana tudi glavno mesto Belorusije stavi na promocijo svoje nove dobe prek športa.

Obenem se zdi, da se trudi prav posebej predstaviti zlasti zahodnemu svetu v luči prijazne in odprte dežele. Slednjemu bi resda težko prikimali, saj z izjemo teh dveh tednov iger navadnemu smrtniku iz tujine, razen iz prostora dežel nekdanje Sovjetske zveze, ni mogoč vstop brez vizuma. A prihod v beloruski prostor nato razkrije tudi nekatere značilnosti v državi, kot jih drugod večinoma ni več zaznati: smrtna kazen je še vedno v ustavi, veliki napisi na stavbah Minsk-mesto heroj vračajo spomine v osvobodilni boj proti nacizmu in fašizmu bolj vidno kot kjerkoli drugje v Evropi, vpliv predsednika, ki mu predvsem na zahodu očitajo vlogo poslednjega diktatorja na stari celini, Aleksandra Lukašenka, pa naj bi bil močan v sleherni pori vsakdana dežele.



Ta šteje nekaj manj kot 10 milijonov prebivalcev, nima morske obale, domala petina prebivalstva je zdaj zbranega v Minsku. Mestu, ki marsikomu med obiskovalci pri priči odžene številne predsodke, najpogosteje tiste negativne vsebine o sivini, otopelosti in svojem, vase zaprtem svetu. A da nič od tega ne pripada resnici, sem se dodobra prepričal že ob prejšnjih obiskih izjemno razvijajoče se metropole, nazadnje septembra 2016, ko so si naši hokejski risi v veličastnem slogu priborili uvrstitev na olimpijske igre v Pjongčangu. Prek 15.000 obiskovalcev je v najlepši ledni areni v Evropi dihalo za uspeh svojih bizonov – predstavniki te živalske vrste kot zadnji na stari celini še vedno prebivajo v gozdovih blizu meje Belorusije s Poljsko –, toda na koncu je zaploskalo našim bojevitim risom.

Umik Nizozemcev, prihod Belorusov

Novo veliko poglavje v Belorusiji s športno vsebino zdaj pripada evropskim igram. Drugim doslej. Uvodne so imeli pred štirimi leti Azerbajdžanci in takrat bojda zapravili 1,2 milijarde dolarjev! Proračun teh naj bi bil krepko nižji in če gre verjeti zapisu spletne strani udf.by, naj bi Lukašenko že v tistih dneh, ko se je podpisal pod izvedbo iger, dejal, da stroški ne smejo presegati 50 milijonov dolarjev. Sicer pa bi te igre sprva morali prirediti Nizozemci, in sicer po vsej državi – v Amsterdamu, Utrechtu, Rotterdamu, Eindhovnu in Haagu –, pa so jih zaradi previsokih stroškov, začetni proračun je znašal okrog 70 milijonov evrov, junija 2015 odpovedali. Pri priči se je pojavilo več kandidatov, poleg Minska še Glasgow, Poznanj, Istanbul ter skupno Soči in Kazan, ruski kandidaturi je pripadla favorizirana vloga, nakar se je še kmalu zakuhalo okrog dopinške afere v športu največje države na svetu, zato so pri Evropskem olimpijskem komiteju morali ravnati drugače in izbrali novo prizorišče. Dvomov ni bilo več: svojo priložnost je dočakal Minsk.



»Dejansko je to lepa priložnost. Prav s takšnim dogodkom bi lahko poenotili naše ljudstvo, obenem pa bi državo lahko predstavili tujcem kot gostoljubno, udobno za življenje kot tudi turistični oddih,« mi je dejal Ruslan Vasiljev, novinar Sportivne panorame, najstarejšega beloruskega športnega časnika, sicer dolgoletni znanec z velikih biatlonskih in hokejskih tekmovanj. V zadnji zimi je denimo poročal s pokljuškega uvoda v sezono svetovnega pokala v biatlonu, bil navdušen nad decembrsko pravljično podobo Bleda, a zdaj verjame, da tudi njegov Minsk, zlasti v dneh evropskih iger, lahko očara marsikoga. »Pogosto sem se s kolegi spraševal o kakovostni ravni tekmovanj na evropskih igrah, a že pred štirimi leti sem se v Bakuju prepričal o tem, da so vsaj v nekaterih panogah zbrani odlični akterji, zato je to zanimivo tako za poznavalce kot širšo javnost,« je še dodal.
Prednost teh iger v Belorusiji v primerjavi s tistimi izpred štirih let je vsekakor v tem, da je velika večina objektov že prestala pomembna tekmovanja v preteklosti ter tako ni bilo treba posegati k novim stroškom.



A viri, ki ugibajo o proračunu Minska 2019, menijo, da se Lukašenkova želja o nizkoproračunskem dogodku, torej z manjšo vsoto od 50 milijonov dolarjev, ne more uresničiti. »Zgolj uvodna in sklepna slovesnost skupaj staneta dobrih 11 milijonov $,« so zapisali na omenjeni spletni strani udf.by ter pripomnili, da že nastop Ane Netrebko, prve zvezdnice opernih odrov, nikakor ni poceni. Obenem je jasno, da tukaj prireditelji ničesar ne prepuščajo naključju, vložili so precej v varnostne razmere, prometno infrastrukturo, vozni red podzemne železnice je v dneh iger krepko spremenjen. Po sinočnji uvodni slovesnosti se je živahno dogajanje preselilo na navijaške ulice, navijaška cona v mestnem središču s številnimi stojnicami – šašlik, tradicionalno mesno-zelenjavno nabodalo, ponujajo za slaba dva evra, pollitrski vrček piva pa za evro – je bila tokrat odprta vso noč. V drugih dneh jo zaprejo ob 24. uri, ko si od izjemno pestrega dne oddahnejo številni gostinci. »Naporno je za vse, a upam, da bomo ob koncu vsi zadovoljni,« je omenila Jevgenija Nikitina, nekoč predstavnica za stike z javnostjo beloruske hokejske reprezentance, zdaj s podobnimi nalogami pri OK evropskih iger.

Kinsey naj kar pride

Dan pred začetkom tekmovanj so prireditelji postregli z uradnim podatkom o 160.000 prodanih vstopnicah, skupno so jih natisnili 250.000, približno 20.000 so jih prodali v tujini, pričakujejo vsaj 30.000 obiskovalcev iz drugih držav in vedno znova pravijo, da so prav vsi dobrodošli. Tudi Kinsey Wolanski, ki je nazadnje »zaslovela«, ko je v enodelnih kopalkah pritekla na igrišče med tekmo Liverpoola in Tottenhama v finalu lige prvakov. »Le zakaj bi ji povzročali težave, če bi hotela priti v Belorusijo? Saj ni ničesar slabega storila naši deželi,« je tik pred začetkom iger poudaril Aleksej Begun, prvi mož urada za državljanstva in migracije. Pravzaprav pa je le prenesel tisto, kar tudi sam opažam ob začetku Minska 2019 – prijaznost in odprtost vsaj tukaj preganjata nekdanjo nenavadno zgodbo.