Od Sheena, Spencerja, Schwantza, Doohana, Rossija do Marqueza

Zgodovina motociklizma je dala številne odlične dirkače, ki so vsak po svoje zaznamovali svoja obdobja z različnimi odlikami. In ker lahko najboljše izlušči le nekdanji as, se je dela za špansko Marco lotil Alex Criville, leta 1992 prvi Španec, ki je dobil dirko v takrat elitnem razredu do 500 ccm, in sedem let pozneje prvi z naslovom svetovnega prvaka v kraljevski konkurenci. V zadnjih letih se je posvetil vlogi analitika.

Izkušnje: Kar nekaj dirkačev v zgodovini svetovnega prvenstva je izstopalo z zrelostjo. V mojih časih je bil to Michael Doohan, petkratni zaporedni šampion elitnega razreda v letih 1994-1998. Od njega sem se največ naučil, saj je bil vrhunski v številnih pogledih, tudi po telesni in psihični pripravljenosti ter pri izbiri nastavitev motorja. Zdaj je najbolj popoln Marc Marquez. Docela mu je uspelo obvladati novi slog vožnje, s katerim se na ovinkih dotika asfalta s komolcem in bolje izkorišča prenos telesne teže za zavijanje.


Slog dirkanja: Nekoč sem vprašal Doohana, kdo je bil za njega najboljši »stilist«, in dejal mi je, da je bil to Eddie Lawson. Američan je bil štirikrat svetovni prvak do 500 ccm v letih 1984, 1986 in 1988-89 ter je imel prefinjen občutek za vožnjo. Odlično je znal uglasiti motor, da je iz njega izvlekel čim več. To je poseben dar. Pred desetletjem je bil spektakularen Casey Stoner, na žalost pa se je upokojil zelo mlad, v najboljših letih za dirkača. Daniju Pedrosi je zmanjkalo le malo do naslova v konkurenci motogp, imel pa je izjemne sposobnosti, ki so jih mnogi poskušali posnemati.

Psihična trdnost: Marc Marquez deluje, kot da pritisk nima nikakršnega vpliva nanj. Vedno uveljavi svoje načrte, saj ga težavne okoliščine dodatno motivirajo.

Nadarjenost: Ko sem bil mlad fant, sem imel v sobi stene prelepljene s posterji Freddieja Spencerja. Občudoval sem ga, ker je v sezoni 1985 na hondi prevladoval tako v razredu do 250 ccm kot do 500 ccm. Umaknil se je že pri 27 letih in ko se se je vrnil po treh letih premora, sta se najini poti križali. Kot dirkač je bil zelo pogumen in hiter.



Drsenje v zavojih: Tudi Kenny Roberts je bil moj otroški idol. Všeč mi je bil, ker se je v ovinkih prvi začel dotikati asfalta s kolenom. Videlo se je, da je imel korenine v spidveju in da je bil mojster v tej prvini. Dirkal sem proti njegovemu sinu, ki je bil prava pojava.

Zaviranje: Pri tem je brez dvoma izstopal Kevin Schwantz, prvak leta 1993 in dirkač z z močnim značajem. Bil je zelo dovršen tekmovalec v številnih pogledih: pri zaviranju in pospeševanju, bil je zelo agresiven ...


Karizma: Valentino Rossi je genij in eden od največjih vseh časov. Znal je unovčiti slog dirkanja z značilnim odmikanjem noge, s katerim je v zavojih lovil ravnotežje. Najbolj se zaveda pomena šova, s simpatičnostjo in neposrednostjo se je prikupil milijonom po vsem svetu, seveda tudi z devetimi naslovi svetovnega prvaka, sedmimi v kraljevskem razredu. Bil je zelo drzen, ko je prestopil iz Hondinega moštva k Yamahi, da bi osvojil še več lovorik, in pri 41 letih je še vedno zelo ambiciozen. V 70. in 80. letih je bil korak pred svojim časom Barry Sheene, ki mi je namenil veliko uporabnih nasvetov, ko se je upokojil in začel komentirati prenose dirke. Ko je še tekmoval, je bil v imenitnem sožitju z navijači.

Premagovanje ovinkov: Jorge Lorenzo je bil dirkač »par excellence« zaradi neprekosljivega občutka, s katerim je pustil motorju, naj teče in opravi svoje delo. Dandanes se v tem pogledu odlikuje Alex Rins z zelo stabilnim suzukijem.

Dvoboji v zadnjem krogu: Vsi vedo, da bo Marc Marquez poskušal vse do zadnjega centimetra pred ciljem. In največkrat se mu vztrajnost izplača. Tudi Valentino Rossi nam je podaril veliko izjemnih bitk v zadnjem krogu, saj je imel vedno odličen občutek za zaviranje, kar mu je omogočilo naglo pospeševanje.