Ni le letel nad obroči, navdušeno je drvel z elito motogp

Zgodbo o Michaelu Jordanu poznajo vsi. Njegov vzpon do najboljšega košarkarja in najbogatejšega športnika na svetu, ki ima pri 57 letih za 2,1 milijarde dolarjev premoženja, so podrobno spremljali vsi mediji na zemeljski obli, spomine pa je letos oživila dokumentarna serija Zadnji ples. Toda le redki poznajo njegovo naklonjenost do motociklizma, ki se je začela že dolgo, preden je vkorakal v ligo NBA.

»Za motorje sem se navdušil že kot pri sedmih, osmih letih. Ko smo s starši, bratoma in sestrama živeli v Wilmingtonu v Severni Karolini, sem se rad vozil po soseščini, še raje pa sem se preizkusil na lokalni progi za motokros. In še dandanes z veseljem spremljam tako avtomobiliste formule ena in NASCAR kot dirke motogp, superbike ... Pri motorjih me je vedno navduševalo sodelovanje dirkačev s stroji, ki zahteva tudi izjemne telesne sposobnosti,« je potrdil Jordan, ki je moral svojo ljubezen do hitre vožnje na dveh kolesih zamrzniti ob prehodu med poklicne košarkarje. Šefi moštva Chicago Bulls pač niso želeli tvegati, da bi izzival poškodbo na motorju.



Toda ko se je leta 2003 dokončno upokojil in se je spoprijateljil s chicaškim motociklističnim navdušencem Jamesom Casmayem, je iskra znova preskočila. Skupaj sta se odpravljala na nočne vožnje, da bi se ognila pogledom radovednežev, in Jordan je bil iz dneva v dan bolj navdušen. Še posebej, ko mu je Casmay omenil, da je vse skupaj še bolj zabavno na dirkah. Na plano je namreč vnovič udarila njegova neprekosljiva tekmovalnost.
 

V Valencii med najboljšimi

Skupaj sta vzpostavila stik s Petom Mauharjem, ki je imel bogate menedžerske izkušnje v razredu superbike, in leta 2004 so skupaj domala čez noč ustanovili moštvo Michael Jordan Motorsports. Z rekordno naglico so dobili finančno podporo sponzorjev slovitega zvezdnika, ki je na leto sam primaknil po milijon dolarjev iz svojega žepa, in se z Yamahimi motorji superbike vključili v ameriško prvenstvo. Toda namesto mladega dirkača Monteza Stewarta, ki je zasedel končno 35. mesto v razredu supersport in 23. v superstocku, je vso pozornost požel njegov šef, ki je že v prvi sezoni želel osvajati lovorike, kar seveda ni bilo možno.



Kako velike so razlike v motociklističnem svetu, je uvidel, ko si je 31. oktobra 2004 na povabilo prirediteljev v živo ogledal dirko za veliko nagrado Valencie v elitni konkurenci motogp. Hondina asa Sete Gibernau in Colin Edwards ter Kenny Roberts ml. iz Suzukija so ga povabili na trening, na katerem je odpeljal nekaj krogov, po katerih so ga spreletavali mešani občutki. Navdušen je bil nad pospeški, ki jih je zmogla zverina pod njegovo zadnjico, hkrati pa se je prepričal, koliko dejavnikov je potrebnih za unovčenje ljubezni do hitrosti.

V sezoni 2005 je njegovo moštvo prešlo na Suzukijeve motorje in vidno napredovalo, vendar proti tovarniškim ekipam ni več zmoglo pravega koraka kvišku. Vrhunec je doseglo leta 2010 z zmago Jaka Zemkeja v Daytoni, a uspeha ni moglo ponoviti, in štiri leta pozneje je ustroj dokončno obstal. Stroški so namreč naraščali z veliko naglico in veliki Michael Jordan se je začel oddaljevati od motociklizma, še posebej po tragični smrti šampiona motogp Nickyja Haydna, ki ga je neizmerno občudoval.