Kar nekaj je takšnih športnikov, ki jih ne povezuje le tekmovalnost, ampak tudi pravo prijateljstvo. Podpirajo se v dobrem in slabem. Prav to velja za brate Jerneja, Petra in Matevža Irta, ki s kolegom Grego Kutnarjem pripravljajo motokrosistični trening z dobrodelno noto. Zbrana sredstva bodo namenili prijateljema Aneju in Sebastjanu, ki jima je hud padec prehitro vzel motorje. Svojo motokrosistično pot sta končala na invalidskem vozičku.
 

Sprejeli bodo 40 voznikov

»Motokros je način življenja, ki nam prinaša nepopisne užitke. Nastavitve, hitrost, visoki skoki, adrenalin, konstantna borba – o vsem tem radi govorimo, vendar pa pozabljamo, da se motokrosistična pot lahko v hipu tudi konča,« so na facebook profilu Irt brothers razmišljali Jernej, Peter in Matevž Irt, vsi trije sicer z izkušnjami dirkanja v svetovnem prvenstvu v najprestižnejšem razredu MXGP. V zapisu so merili na bencinska prijatelja Aneja Dopliharja in Sebastjana Bahurja, za katera 1. septembra na progi v Žireh pripravljajo dobrodelni trening. Zbrana sredstva bodo namenjena njuni rehabilitaciji in življenju na invalidskem vozičku: »Da jima bi bilo vsaj malenkost lažje,« je poudaril Jernej Irt.



Trening, na katerega so vabljeni predhodno prijavljeni ljubitelji motokrosa (sprejeli bodo 40 voznikov, na voljo so še prosta mesta), bodo vodili skupaj z očetom Andrejem. Tema treninga bo optimizacija napora pri vožnji (kako voziti hitro in ob tem čim manj trpeti). Delo bo potekalo v manjših skupinah, skupaj bodo analizirali vožnje posameznikov in pilili tehniko. Vsak udeleženec naj bi prispeval po 60 evrov, prostovoljne prispevke bodo pobirali tudi na prizorišču. Zbrani znesek bo šel v Anejeve in Sebastjanove roke.
 

Pozitivna drža

Šempeterčan Sebastjan se je hudo poškodoval leta 2012. Bil je še najstnik, padel je na dirki v Italiji, poškodbe hrbtenice so bile tako hude, da so mu pripisali diagnozo tetraplegik. Anej pa je hudo poškodbo utrpel na pokalni dirki v Orehovi vasi oktobra lani. »V drugi vožnji mi je v blagem desnem ovinku po enem od skokov spodneslo sprednje kolo. Motor je dvignilo v zrak, padel sem, name oziroma na mojo hrbtenico pa motor,« se spominja 25-letnik iz Dornberka, ki je bil vseskozi pri zavesti. Odtlej ne čuti nog. Diagnoza: paraplegik.

»Poldrugi mesec sem bil na URI Soča, tja sem šel neposredno iz bolnišnice. Sledile so terapije v Novi Gorici, nazadnje sem bil 18 dni na obnovitveni rehabilitaciji prek zveze paraplegikov v zdravilišču v Laškem 18 dni, naslednje bodo terapije v Ljubljani, ki so mi jih podarili motokrosisti. Težko rečem, kdaj bo sploh konec rehabilitacije,« je pripovedoval sogovornik, ki vseskozi ohranja pozitivno držo.

Koliko časa je trajalo, da je po poškodbi postavil življenje v normalne tirnice? »Nisem imel psihičnih težav, sprijaznil sem se s stanjem. Rekel sem si, da bom treniral, normalno živel in shodil – za kar pa rabiš tudi srečo. Še vedno se učim od drugih, ki imajo več izkušenj. Pa tudi preizkušam in iščem, kater šport bi bil zame. Našel sem kolesarstvo in všeč mi je,« je razkril Anej Doplihar, ki bo tekmovalne ambicije s svoje yamahe preusmeril na kolo. »Čakajo me treningi in če bo šlo vse po načrtih, bom šel tudi na kakšno dirko,« je razgrnil nove cilje.
 

Brez strahu

Motokros je bil njegov način življenja. Vsakodnevno se je smukal okrog motorja, ga »šraufal«, vzdrževal, pa tudi zvesto treniral in tekmoval. Z razdalje ostaja zvest dogajanju. Prek medijev spremlja svetovno prvenstvo, rad gre na kakšno domačo dirko in opazuje nekdanje tekmece ter jih spodbuja.

»Pogrešam motor. Ko opazujem fante, kako vozijo v dobrih razmerah, si želim, da bi jih izkusil tudi jaz. Upam, da bom kdaj še sedel na motor. Ne, strahu pa ne čutim. Sam sem kriv za padec, ki se je zgodil,« je sogovornik, ki je tekmoval v slovenskem pokalnem in državnem prvenstvu ter hrvaškem, evropskem in svetovnem, potrdil, da je motor vseskozi njegov velik motiv.
Pravi, da so ga bratje Irt z dobrodelno akcijo prijetno presenetili. Veseli se prihodnje sobote, ko jih bo opazoval na treningu in se podružil s prijatelji iz bencinskih krogov.