Mia Krampl na kranjskem spektaklu kot doma

Za slehernega slovenskega tekmovalca, udeleženca tradicionalne težavnostne preizkušnje svetovnega pokala v športnem plezanju v Kranju, je spektakel na steni dvorane Zlato polje prav posebna domača tekma. No, še toliko bolj domač izziv pa je za komaj 18-letno Mio Krampl, ki sicer prihaja z Golnika, a je seveda članica AO PD Kranj in v gorenjski metropoli – tudi zaradi šolskih obveznosti, zdaj je dijakinja tamkajšnje gimnazije – prebije največ časa.

Za plezanje jo je navdušil brat, z njim je šla na trening, poskusila in brž ugotovila, kako zabaven je lahko ta šport. Njena zgodba se je – tedaj še kot čisti konjiček – začela v rosnih osnovnošolskih letih, le da se ji takrat še sanjalo ni, da bo sčasoma plezanje postalo pomemben, morda celo najpomembnejši del njenega življenja. »Že ko sem bila stara osem, deset let, sem bila navdušena, ko sem videla Mino Markovič in moje ostale predhodnice plezati v Kranju. Na teh tekmah sem res uživala,« se s kančkom nostalgije zazre v preteklost Mia, ki je nato pred leti zamenjala trenerja in pod taktirko Anžeta Štremflja začela dosegati izjemne rezultate v mlajših starostnih kategorijah. Med drugim je bila svetovna podprvakinja v težavnosti, letos pa v Bruslju zablestela še v balvanih in postala mladinska evropska prvakinja.



»Tekme sem se lotila brez (pre)visokih pričakovanj, nisem si nakopala prevelikega pritiska. Ravno to mi je omogočilo čisto glavo, zbrano in sproščeno plezanje v kvalifikacijah in finalu. Lovorika mi zelo veliko pomeni, saj je z njo poplačan moj trud skozi vso sezono,« je avgustovski podvig še enkrat podoživela Kramplova, ki je vselej veljala za specialistko za težavnost, danes pa ... »Po zadnjih rezultatih sodeč ni več tako opazne ločnice. Zagotovo mi je najbolj pisana na kožo težavnost, zadnji balvanski uspeh pa je mnoge zelo zmedel in so mislili, da se zamenjala disciplino in se začela resneje ubadati z balvani. A ni bilo tako. Tista tekma mi je očitno zares ustrezala, nisem pa se nanjo prav nič posebej pripravljala.«

Raznovrstnost in širina

Preskok iz mladinske v člansko konkurenco je za mnoge tekmovalce brutalen, celo nepremostljiv. Za Mio, ki se je prvič med članicami preizkusila predlani ravno v Kranju in zasedla 26. mesto, ne. »Bil je manjši, kot sem pričakovala. Lani sem začela nekoliko resneje tekmovati tudi med članicami in na ta račun zmanjšala število mladinskih tekem. Med članicami je v prvi vrsti ostrejša in številčnejša konkurenca – poleg tekmic iz mladinskih vrst še članice, ki so izkušenejše in imajo več tekem za seboj. Sprva se mi je bilo kar težko kosati z njimi, že lani pa sem dokazala, kam sodim, ko sem že v krstni plezalni sezoni ujela članski finale v Chamonixu. Tedaj sem uvidela, da utegnem biti čez čas konkurenčna tudi na članskih preizkušnjah.«



Njena raznovrstnost in širina se kažeta tudi v tem, da ne deluje več najbolj prepričljivo pri odgovoru na vprašanje o tem, katera je njena najljubša plezalna disciplina. V luči prihajajočih OI čez dve leti v Tokiu je to lahko zgolj dobro. »Dokazala sem že, da sem zmožna tudi na balvanih med članicami poseči med najboljših 15, čeravno bi morala tej disciplini posvetiti nekaj več treninga. Potem moram le še izpiliti hitrost, pa lahko upam tudi na OI,« poudari mladinska evropska prvakinja in spregovori še o tem, kakšne stene so ji pisane na kožo: »Raje imam tiste nekoliko bolj 'na moč' in ne toliko tehnične, tehniko moram še izpiliti.« Po Kranju se sezona zanjo najverjetneje še ne bo končala, kot kaže trenutno, se bo udeležila tudi obeh zaključnih oktobrskih preizkušenj na Kitajskem, v Wujiangu in Xiamenu. »Zame bosta to sploh prvi članski tekmi v Aziji, zato se jih prav tako veselim,« je končala Mia Krampl, ena najopaznejših predstavnic izjemno obetavnega mladega slovenskega vala.