Kot Michael Jordan: osem ur dela, osem ur zase in osem ur za spanec

Toni Vodišek je edini Slovenec moškega spola s kolajno z letošnjih olimpijskih iger v Parizu, je tudi vsestranski športnik, ki je v šport vpleten od trenutka, ko je shodil. »Po olimpijskih igrah sem odvrgel opremo. Šele sredi tega meseca sem šel v morje, potreboval sem počitek po vsem 'direndaju'. Nisem si predstavljal, da so te stvari (srečanja z navijači, oglaševalci, medijske aktivnosti …, op. p.) tako naporne,« je – vedno dobre volje – priznal 24-letni Koprčan. Po razburljivih regatah, ki so jih v negotovo bitko spreminjale slabe vetrovne razmere, je osvojil srebrno kolajno v formuli kajt, s podobo vedno nasmejanega, pozitivnega, iskrivega in trmastega fanta je osvojil srca športnih navdušencev. Malokdo ve, da je bil Toni do svojega 18. leta član vaterpolske reprezentance.

Ste že 'predelali' olimpijsko tekmo?

Vsa čast Avstrijcu, Valentin Bontus je bil 'priden', ampak ne bo se več ponovilo. Čez štiri leta mu ne bom dovolil zmage. Toda ne velja se več ozirati nazaj. Trdo kožo imam: o stvareh, na katere ne moreš vplivati, se sploh ne smeš meniti. Nima smisla. To je osnovna lekcija, ki mi jo je dal tudi psiholog.

Toni, vaše življenjske vodilo je, da se velike zmage začenjajo z majhnimi koraki. Kdaj so se začeli vaši prvi koraki?

Veliko je bilo že povedanega o mojih začetkih, zato bi se raje osredotočil na sedanjost. Prvi korak, ki narekuje ure, dan in dneve, je jutranji zajtrk. Zajtrki v krogu družine so najlepši del dneva. To je priložnost, ko se vsi lahko že zjutraj nasmejimo, pogovorimo o 'milijardah' stvari, si zastavimo naloge, predstavimo svoje načrte. Zraven pa dobro jemo. Rad jem, na krožniku so le domače in sveže dobrine. Kakovostno jutro je najpomembnejše in vpliva na duševno zdravje, na dobro počutje in vedrost. Veste, kaj me še prebudi in spravi v dobro voljo? Jutranja ledena kopel. Pride v poštev v obdobju treningov. Minuta, dve – dovolj, da pozabiš na kavo, ki je tudi ena od mojih razvad. Je odličen mentalni trening. Po kopeli si drugačen, to potrjuje krilatico, da, ko zjutraj narediš nekaj, česar ne želiš, je vse drugo v preostalem dnevu 'mala malica'.

Ko tekmujete in trenirate, ste profesionalec, ki ima natančno izdelan urnik in vse, kar sodi v celovito podobo vrhunskega športnika. Kakšen je dan, ko niste v tekmovalnem ritmu, ko ste navaden fant, a z zavedanjem, da je treba paziti, da se le preveč ne sprostite, da ohranjate 'formo'?

Kajtanje je lahko tudi idealen rekreativni šport, zatrjuje Toni Vodišek. FOTO: Clement Mahoudeau/AFP

Doslej je bil moj prosti čas povezan z delom v družinskem hotelu. Rad pomagam in sem na voljo, ko me potrebujejo. Nisem vešč za velika dela, raje sem 'mali mojster', recimo, da sem kot hišnik, ki na 'klic' pohiti in popravi, kar je treba popraviti.

Koliko časa zdržite brez morja?

Dva do tri mesece, ampak le po res napornih tekmah, tekmovanjih. To ne pomeni, da takrat trening postavim na stranski tir. Le v vodi nisem. Ali pa sem, ampak le zaradi zabave; kajtam za svojo dušo.

Kako takrat vzdržujete telesno formo, ste bliže aktivnemu rekreativcu?

Rekreacija so tudi 'hišnikova' opravila. Sicer pa, da, drži, poskušam biti karseda aktiven, vendar pri tem ne pretiravam, če ne gre za treninge za tekmovanja. Biti športno aktiven ni le moje vodilo, temveč tudi vrednota. V teh dneh sem, na primer, aktiven v telovadnici. Gimnastika je vsaj dvakrat do trikrat na teden na seznamu mojih aktivnosti. Držim pa se pravila, da raje telovadim v popoldanskem ali večernem terminu kot zjutraj. Zjutraj sem obkrožen z mladimi in se ne počutim najbolje, ker imajo neverjetno veliko energije in so glasni. Popoldan je v telovadnici več starejših in ob njih se počutim bolj umirjeno in predvsem mi je bolj zabavno. Rad sem obkrožen s športno-rekreativno aktivnimi ljudmi, pri čemer je prednost, da si sam postavljaš, kako aktiven boš. Narekujem ritem po svojih željah.

Ste zelo postaven fant, močan, kako vam gredo od rok gimnastične prvine. Na primer, 'špaga'?

Ne morem se še tako raztegniti, a sem po treh letih – prvič po težji poškodbi kolena – naredil salto. Doslej nisem upal, dokler mi zdravnik ni dal dovoljenja. Telovadba in gimnastika sta osnova za vse športe, in tudi pri kajtanju velja, da brez usklajene koordinacije ne gre.

Tek vam najbrž ni najbolj pri srcu?

Ne, ker sem močan in imam zdravstveno težavo. Pri preveliki obremenjenosti se mi vname pokostnica. Če bi že moral kaj priporočiti, bi hojo. In vsaj dvakrat tedensko po eno uro organizirane vadbe.

Ste bili športno aktiven otrok?

Zelo, ni bilo športa, v katerem se ne bi preizkusil. Zaradi očeta Rajka (pionir kajtanja v Sloveniji in njegov trener, op. p.) sem se z vodo zbližal že pri starosti dveh let. Takrat sem tudi že 'stal na smučeh', potem pa sem šel čez vse vodne športe, povezane z desko. Pozneje sem igral tudi nogomet, v rokometu sem 'zdržal' leto dni. Zaradi prijatelja Tima sem bil dolgo vaterpolist. Kar dobro mi je šlo od rok, bil sem tudi slovenski reprezentant do 18 let. Iz tega obdobja imam veliko zanimivih in zabavnih spominov. Najbolj so se mi vtisnili v spomin treningi. S Timom sva bila odlična plavalca in veliko hitrejša od drugih. Ko so drugi še plavali, sva se midva že pogovarjala, kar ni bilo všeč trenerju. Zato sva po treningu vselej dobila plavalni kazenski dodatek.

Kako še vzdržujete splošno formo?

V vseh pogledih sem rekreativno zelo aktiven. Držim se svojih vodnih športov, tudi adrenalinskih, ob tem pazim na koleno, zaradi česar se tudi na suhih treningih izogibam obremenitvam, ki lahko povzročijo poškodbe. Imam tudi nekaj pravil, ki so povezana za obdobje po aktivnostih ali pred njimi. Izogibam se sladki hrani, čeprav moram priznati, da sem jedec, gurman in uživam v dobri hrani. Zdravi. Vedno pravim, da gre lepo življenje z roko v roki z lepim in polnim hladilnikom. Pazim tudi, da ne jem prepozno. Zelo pomemben je počitek. Držim se pravila slavnega košarkarja Michaela Jordana, ki je jasno razdelil 24 ur: osem ur dela, osem ur zase in osem ur za spanec. Še raje 10 ur.

Kako utrujajoče so bile odpovedi regat na olimpijskih igrah in kako ste vzdrževali telesno moč?

Jutranji 'brifing' pod taktirko fizioterapevta Sama Miklna je bil temelj vsega. Njegova pomoč je bila res vrhunska, 30 do 40 minut jutranje vadbe je zadostovalo, da sem na vodo prišel telesno pripravljen.

Koper je idealno mesto za športno rekreacijo.

Podnebje skoraj čez celo leto res omogoča vadbo zunaj dvoran, v tem je popolno. Ker izhajam iz vodnih športov, me jezi, da 'nimamo' urejenega vadbenega centra. Mislim, da se premalo zavedajo, kakšna pridobitev bi bil spodobno urejen center za vodne športe – tako za mesto kot za Slovenijo. V vseh pogledih bi bil dodana vrednost, zato si želim, da bi se vsi imeli lepo, da bi uživali in bili telesno aktivni. Upam, da se bodo ljudje, ki odločajo o tem, prebudili, Koper ne potrebuje le parkirišč.

So Slovenci dovolj športno aktivni?

Predvsem so tekmovalci. Ko se nečesa lotijo, se tega lotijo resno in tekmujejo. Toda rekreacija je nekaj drugega in zahteva premišljeno aktivnost. Skrajnost nikoli ni dobra, prednost rekreativnega ukvarjanja s športom je ta, da se nikamor ne mudi in lahko stopnjuješ intenzivnost vadbe ter se sproščaš brez stresa.

Rekreacija postaja tudi posel in privilegij.

Predvsem se mi zdi, da se ljudje, ko pridejo v neko starostno obdobje, še najbolj v obdobju študija, premalo ukvarjajo s športom. To je slabo, ne zaradi športa, temveč zaradi zdravja. Vsaka minimalna aktivnost je boljša kot nobena, vse je lažje in tudi bolj zdravo.

Olimpijski junaki v kajtanju bodo dobili čez štiri leta novo priložnost. FOTO: Luisa Gonzalez/Reuters

Res ste še mladi, ampak življenje teče hitro in spreminja navade ljudi, tudi v športu in rekreaciji. Iz vašega, športnega zornega kota: kaj ste opazili, zaznali ali videli?

Prav zdaj, ko imam prosti čas, obiskujem osnovne in srednje šole, kjer poskušam predstaviti in popularizirati aktivno športno življenje. Moje izkušnje in športna pot so lahko vodilo za druge, so pa razlike, zaradi katerih je zdaj marsikaj drugače, kot je bilo v mojem otroštvu. Jaz sem se športno 'šolal' na ulici, med prijatelji, v starših sem imel nekoga, ki me je vlekel naprej, me spodbujal in mi omogočal, da sem lahko počel stvari, ki so me veselile. Predvsem starši so bili glavni in so še glavni spodbujevalci. Moti pa me, da je šlo vse skupaj v neko organizirano in vodeno aktivnost. Druženja med bloki, na ulici sploh ni več, tam pa smo se, kot otroci, igrali, veselili, se jokali in nazadnje tudi izbrali šport, ki nam je bil najbolj pri srcu. Zdaj otroci dobesedno preskočijo naravno pot in iz učilnice takoj prestopijo na igrišče, ne da bi vedeli, kaj sploh želijo in ali jim je všeč, kar počnejo. Opažam, da je vse manj samoiniciativnosti.

Igre z žogo ali individualni športi?

Moj izbor je jasen, ampak pri tem, v kateri šport greš ali za katerega si bolj nadarjen, je pomembna prav ta 'predselekcija' na ulici. Nekateri svojo nadarjenost lahko izrazijo skozi individualnost, drugi le preko ekip. Eni želijo zmagovati, a niso nadarjeni, in jih osrečuje ekipa, drugi bi lahko bili zmagovalci v individualnih športih, a tega niti ne vedo.

Je kajtanje lahko rekreativni šport?

Predvsem je rekreativna dejavnost in zelo poceni v primerjavi z drugimi športi. Je šport, ki razkriva naravo, te navdihuje in osrečuje, daje svobodo. Malo v šali: zaradi kajtanja lahko vidiš najlepše plaže na svetu in najlepša dekleta v bikinijih.

Naslednje leto?

Gremo naprej, pred menoj sta svetovno in evropsko prvenstvo. Ne vem le, kje bom opravil glavni del priprav. Morda Mavricij, Avstralija je namreč predaleč, ali pa na Tenerifu.