Kolajne niso bile več pomembne, odšli so domov

V senci številnih proslav ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije so se v Hali Tivoli srečali strelec Rajmond Debevec, košarkarja Jure Zdovc in Ivo Daneu ter športni delavec Tomo Levovnik. Ko je junija 1991 JLA napadla Slovenijo, je Levovnik pozval slovenske športnike, naj zapustijo jugoslovanske reprezentance. Zdovc je zapustil izbrano vrsto pred polfinalom evropskega prvenstva v Rimu, Debevec pa je usklajeval in vodil odhod kolegov s sredozemskih iger v Atenah. Daneu je 4. oktobra 1990 kot poslanec socialistov predlagal plebiscit o samostojnosti Slovenije.

Zdovc: Ponosen sem na odločitev

Jure Zdovc izjemno uspešno igralsko kariero, za katero je bil tako kot starejši kolega Ivo Daneu nagrajen z uvrstitvijo v Fibino hišo slavnih, nadgrajuje kot trener. Trenutno vodi francoskega prvoligaša Metropolitans 92, povabilu Toma Levovnika na prijateljsko druženje v hram slovenskega športa se je odzval z velikim veseljem.

»Tako daleč nazaj se mi zdi vso tisto dogajanje. Ob okroglih obletnicah osamosvojitve je nekaj več govora o tem, tudi novinarji me pogosteje pokličete in me tudi seznanite s kakšno podrobnostjo, katere se sicer ne bi spomnil. Ponosen sem na to, kar sem naredil, tega nikoli nisem obžaloval. Zavedal sem se, kakšne bodo posledice, ampak odločitev sem sprejel brez posebnega razmišljanja,« se spominja nekdanji jugoslovanski in slovenski reprezentant in tudi bivši selektor Slovenije v dveh mandatih. Junija 1991 je tako ostal brez zlate kolajne z evropskega prvenstva, a so mu jo njegovi soigralci izročili na njegovi poslovilni tekmi v Tivoliju leta 2005.

Moralna in etična odgovornost

Rajmond Debevec je bil leta 1991 predsednik sveta športnikov pri Športni zvezi Slovenije. Na sredozemske igre v Atenah se je odpravil nekoliko pozneje kot glavnina jugoslovanske reprezentance, na prizorišče je prispel s svežimi novicami o dogajanju v domovini. »Kolege sem kar nekoliko prestrašil z novicami. Do svežih vesti o razmerah doma  je bilo težko priti, saj ni bilo interneta niti mobilnih telefonov, klasične telefonske linije pa niso delovale. Imel sem srečo, da mi je svoj satelitski telefon posodil Bojan Levstik, takratni selektor italijanske rokometne reprezentance. Govoril sem s Tomom Levovnikom in potem sklical sestanek slovenskih športnikov. Povedal sem jim, da bom sam zapustil reprezentanco, saj v času agresije JLA na Slovenijo ne mislim tekmovati za Jugoslavijo. Večina se je odločila za to potezo. Sledilo je neuspešno prepričevanje vodstva reprezentance, češ da naj ostanemo. Pozneje so nam ponudili prevoz domov prek Beograda, a smo jih zavrnili in si sami organizirali let do Dunaja, od tam z vlakom do Celovca, kjer smo prespali v dijaškem domu slovenske gimnazije. Naslednji dan smo se odpravili proti Ljubljani, kjer nas je sprejel tudi predsednik Milan Kučan. To nam je veliko pomenilo,« je potek dogodkov opisal Debevec, ki je o svojem dejanju skromno pripomnil: »Izpolnil sem pač svojo moralno in etično vlogo.«

 

Zastava na pol droga

Zaradi konstruktivnega sodelovanja odgovornih v jugoslovanskem športu je nekaj slovenskih športnikov tudi po razglasitvi samostojen in neodvisne Slovenije še tekmovalo v jugoslovanskih reprezentancah, da bi ohranili tekmovalno kontinuiteto. Debevec je na primer na evropskem prvenstvu 1991 osvojil kopico kolajn in Sloveniji s tem pristreljal tri kvote za nadstop na olimpijskih igrah v Barceloni 1992. "Na razglasitvi najboljših v ekipni tekmi so dvignili tudi jugoslovansko zastavo, ki pa je takoj padla na pol droga. S srbskima kolegoma smo se samo spogledali, To smo razumeli kot svojevrstno simboliko razpada Jugoslavije."

Sporazumna razdružitev

Pobudnik tokratnega tivolskega srečanja Tomo Levovnik je izpostavil razmere na takratni jugoslovanski športni sceni: "Treba je poudariti, da se je šport osamosvajal po svoje, brez političnih in drugih direktiv. Tudi mi smo se zavzemali za mirno, dostojanstveno razdružitev in to nam je uspelo. Sporazumno smo dosegli, da športniki niso pretirano izgubljali v procesu treningov, priprav in tekmovanj, čeprav so bila znana naša politična stališča, športniki so imeli tudi jasne osebne pobude v zvezi s tem. To je bilo prelomno obdobje, malodane vsi ga glasno obeležujejo, v športu pa kot da skušamo vse skupaj nekako skriti. Škoda, da se na pristojnem ministrstvu in v krovni športni organizaciji oziroma panožnih zvezah ne odzovejo drugače.«