Ko je šla prvič na Japonsko, so jo vsi strašili

Izola – Čeprav je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo Maruša Štangar, ki je svojo veliko nadarjenost potrjevala z uspehi na vseh možnih kadetskih in mladinskih turnirjih v judu, s kolajno okitila tudi na velikem članskem tekmovanju, so bili mnogi vseeno presenečeni, da si jo je s tretjim mestom v kategoriji do 48 kilogramov izbojevala že na letošnjih evropskih igrah v Minsku. Še zlasti, ker 21-letna Ljubljančanka zaradi kolenske poškodbe vse do zadnjega ni vedela, ali bo sploh odpotovala v Belorusijo.

»V Minsku so se mi pokrili vsi dejavniki. Ko so mi okrog vratu obesili kolajno, sem bila neizmerno srečna,« se je Maruša spomnila svojega doslej največjega uspeha na blazinah, ki ga je dosegla pod vodstvom trenerke Olge Štirba. Ker njeno koleno še ni bilo v redu, je z nedavnim turnirjem za veliko nagrado v Zagrebu izpustila generalko za bližnje svetovno prvenstvo v Tokiu (od 25. t. m. do 1. septembra).

»Vzeli smo si toliko časa, kot smo si ga lahko. Po krajšem premoru – kar zadeva sparinge – sem se začela spet boriti prejšnji teden v Izoli, zaključne priprave pred odhodom v Tokio pa bomo opravili v Tati na Madžarskem. Proti Japonski bomo odleteli dobrih deset dni pred začetkom svetovnega prvenstva, da se prilagodimo na časovno razliko,« je razkrila mladinska svetovna podprvakinja iz Abu Dabija '15, ki ogromno trenira skupaj z dve leti starejšo sestro Anjo (do 52 kg), prav tako vrhunsko judoistko.


»Vesela sem, da se mi je po prestani poškodbi spet pridružila na treningih in že nastopila na nekaj tekmah. Upam, da se bova obe uvrstili na olimpijske igre,« se nadeja mlajša od sester Štangar. V Tokiu si želita konec avgusta obe prikazati dobre borbe in se z njimi prebiti čim dlje. »Na tekmovanjih vedno upaš na zmago, treba je pač verjeti, da jo lahko dosežeš in osvojiš kolajno.«
 

Na fakulteti ji je ostala le še diploma

Na lanskem svetovnem prvenstvu v Bakuju je bila sedma. Če bi ji zdaj kdo ponudil peto mesto, bi ga najverjetneje vzela. »Seveda se bom potrudila preseči uvrstitev, težko pa je karkoli napovedovati,« je v Izoli razmišljala judoistka Olimpije, ki je opravila že vse izpite za 3. letnik študija živilstva in prehrane na Biotehniški fakulteti v Ljubljani.

»Ostala mi je le še diploma, ki jo nameravam spisati in oddati enkrat prihodnje leto. Izobrazba je zelo pomembna, saj se ne moreš zanašati le na šport. In kot vrhunski športnik moraš pač na potovanjih in tekmovanjih čim bolje izkoristiti (prosti) čas, da si kar najbolj učinkovit. Sama sem se tako veliko učila tudi v avtomobilih, kombijih in na letalih,« je zaupala Maruša, ki se že zelo veseli prvenstva v domovini juda.

»Težko je opisati, kako zelo priljubljen je tam judo. Judoistov je ogromno, tudi tisti, ki se ne ukvarjajo s tem športom, poznajo pravila, zato menim, da bo temu primerno tudi vzdušje v dvorani, torej odlično,« je povedala mlada Ljubljančanka, ki je na vprašanje, kako ji tekne japonska hrana, odvrnila, da jo prav obožuje – s sušijem na čelu.

»Ko sem šla prvič tja, so me vsi strašili, da je hrana zanič, zato so mi svetovali, da vzamem kaj s seboj, da ne bom lačna. Toda meni je bila že takoj všeč – tudi suši, ki sem ga tako vzljubila, da ga zdaj pripravljam tudi doma. Z njim sem navdušila tudi prijatelje, ki so mi že oddali naročila, kaj vse jim moram tokrat prinesti iz Tokia, tako da bo moja prtljaga spet verjetno pretežka,« je v smehu še dejala Maruša.