Kaj je »tekmovalni« cilj ljubljanskega maratona?

Ljubljanski maraton je z leti rasel v vseh pogledih. Da je današnji rekord skoraj dvanajst minut hitrejši od prvega, ki ga je leta 1995 postavil Roman Kejžar, je v veliki meri zaslužen Gabrijel Ambrožič. Član organizacijskega odbora in direktorata ljubljanskega maratona je vseh 23 let, v javnosti pa ga najpogosteje omenjamo ob imenih Kenijcev in Etiopijcev, ki tečejo po ljubljanskih ulicah. Ambrožič je namreč zadolžen za sestavljanje maratonske ekipe, kar še zdaleč ni lahek posel. Poleg tega je tudi tehnični delegat Mednarodne atletske zveze (Iaaf).

Pred maratonom ste zatrdili, da je bilo letos lažje privabiti vrhunske tekače kot prejšnja leta. Kaj se je v tem času spremenilo?

Ekipa, ki organizira ljubljanski maraton, je bila vedno zelo resna. Že leta 1998 smo imeli, denimo, kontrolo dopinga. Bili smo zelo poslovni. Držali smo se tega, kar smo se z atleti in menedžerji dogovorili, in dogovorjeno tudi zapisali v pogodbo. Marsikateri večji maraton se s tem ne more pohvaliti. Vseeno smo imeli težave, kako stopiti v stik z menedžerji, ki določijo, kje bodo njihovi atleti nastopili. Pred desetimi leti sva se s kolegom Borutom Podgornikom odločila, da začnemo menedžerje obiskovati na terenu, in začeli so nam zaupati. Letos smo januarja sestavili nabor atletov, ki jih želimo na ljubljanskem maratonu, in moram priznati, da smo lahko z odzivom zelo zadovoljni.

Sestavljanje maratonske ekipe je celoleten proces. Ste bili tudi letos zadnji hip ob kakšnega maratonca, ker je bil v predobri formi in so ga povabili na uglednejši maraton, četudi je bil dogovorjen z vami? To se je v preteklosti že dogajalo, lani vam je Chicago »ukradel« enega maratonca …

 

… pa Berlin tudi! Letos je le predlanski neuradni zmagovalec Levi Omar Matebo (zaradi napake organizatorjev je takrat tik pred ciljem skrenil s proge, op. a.) odpovedal nastop v Ljubljani in odšel v Južno Korejo, kjer pa se ni uvrstil niti med prvih deset.
Vsak maratonec običajno nastopi na dveh maratonih na leto. Januarski nabor analiziramo po spomladanskem delu, ko preverimo, kdo je v formi. Julija imamo devetdeset odstotkov podpisanih pogodb, ki precizno določajo, kaj atlet sme in česa ne sme.

Česa ne sme?

Nastopati na tekmovanjih v jesenskem delu sezone, saj mora na naš maraton priti spočit.

Koliko besede imajo pri izbiri tekmovanj atleti in koliko njihovi menedžerji?

Ko smo se pred dvajsetimi, petnajstimi, tudi desetimi leti dogovarjali z menedžerji, smo rekli, katere atlete želimo. Nihče nam ni odvrnil, da jih bo vprašal za mnenje. V zadnjih nekaj letih je drugače. Letos smo želeli pripeljati atleta, njegov menedžer se je strinjal, on pa je za vsako ceno hotel v Frankfurt. Menedžer ga je prepričeval, naj pride k nam, saj so nagrade dobre, Frankfurt pa jih je lani znižal. Atlet mu je odvrnil: 'Kaj je to – Ljubljana?'. V njegovih očeh Frankfurt nekaj pomeni, Ljubljana pa ne.

S katerimi maratoni še sodelujete?

To je odvisno od Iaaf, ki določi, kje bom tehnični delegat. V Poznanju sem bil priča nesreči, ko je na 40. kilometru umrl tekač. Statistika je kruta: Od 70 do 100 tisoč tekačev, ki na tekmovanju pretečejo maraton, v povprečju eden umre. Lani smo imeli v Ljubljani smolo z dvema tekačema, ki sta omagala na prvem in tretjem kilometru. K sreči sta preživela.
Poleg Poznanja sem bil lani še v Istanbulu, Rotterdamu … Cilj ljubljanskega maratona je, da bi postal enakovreden višjemu srednjemu razredu evropskih maratonov – na primer Dunaju, Pragi, in Amsterdamu –, medtem ko Pariz, London in Berlin za nas ostajajo nedosegljivi.

Letos ste pogumno napadli zlato značko.

Bronasto in srebrno značko je relativno lahko doseči tako organizacijsko kot finančno, če ju primerjamo z zlato. Ko smo se januarja odločili, da štartamo na zlato značko, smo morali zadostiti natančnim predpisom, katere atlete moramo povabiti – šest moških in šest žensk iz štirih različnih držav, od tega mora biti ena iz kontinenta, na katerem poteka maraton. Zagotoviti smo morali televizijski prenos v Sloveniji in še petih drugih državah, pa spletni prenos … Vse to nadzoruje tehnični delegat. Značke so pomembne tudi za rekreativce: zagotavljajo jim, da bo tekma dobra. Tekaški turizem je zelo posebna panoga. V Ljubljano želimo povabiti čim več tujcev.

In jih zadržati.

Seveda, da v Sloveniji ostanejo dva ali tri dni.

So Kenijci in Etiopijci zahtevni gostje? Nekoč ste dejali, da »jih je treba stalno spodbujati - vzemite sadje, vzemite vodo«.

Ne spoznajo se na uro. Če jim rečeš, da se morajo zbrati ob 8.30, imamo resne težave, da jih do 8.40 zbobnamo skupaj. Z Etiopijci je še posebej težko.

Ker za razliko od Kenijcev ne govorijo angleško?

Tudi. Etiopijka, ki je letos zmagala v Amsterdamu, pred tem pa dvakrat nastopila v Ljubljani bila je druga in četrta –, ne zna v angleščini spregovoriti niti besede. A ves čas kima, kot da vse razume … Je težko (pomenljiv nasmešek). Zahtevni sicer niso, res pa je, da je naš hotel na visokem nivoju.

Zneski za štartnine so poslovna skrivnost, pa vseeno: kolikokrat dražji bi bil Mohamed Farah v primerjavi s Sisayem Lemmo Kasayem, ki je letos v Ljubljano prišel kot prvi favorit?

Farah je Farah. Večkratni olimpijski in svetovni prvak. Težko ocenim, koliko stane, lahko pa ponazorim s tole zgodbo. Nizozemec Gerard van de Veen, menedžer nekdanjega svetovnega rekorderja Wilsona Kipsanga, mi je povedal, da so organizatorji londonskega maratona na mizo pred njiju položili prazen ček. Ko sem ga vprašal, o kakšnem znesku govoriva, je odvrnil: »Pol milijona.« Zato sklepam, da je pri Eliudu Kipchogeju, svetovnemu rekorderju z 2;01:39, številka blizu sedemmestne. Nike je pred letom in pol naredil odlično marketinško potezo, ko je organiziral maraton na dirkališču v Mozni in nanj pripeljal Kipchogeja, čeprav tekma ni bila v skladu s pravili Iaaf. Po drugi strani so dosegli, da so se ta pravila spremenila. Kipchoge je tekel s posebnimi tekaškimi copati, ki niso bili v redni prodaji, kar je zdaj prepovedano.

Koliko na maratonih zaslužijo »zajčki«? Če želi organizator pripeljati tekmovalca, ki bo tempo okrog treh minut na kilometer narekoval tam nekje do 30. kilometra …

… to sploh ni hitro (smeh) …

… vem, vendar vseeno govorimo o vrhunskih atletih, ki bi se na le malce slabšem maratonu zlahka uvrstili med prve tri.

Brez zajcev v maratonu ni nič, tega se zaveda tudi Iaaf. Letos imamo tri za moške in dva za ženske, a v primerjavi z najboljšimi njihove štartnine niso visoke. V Berlinu so imeli letos z zajci ogromno smole, saj je prvi odstopil na 14., drugi na 17. kilometru, tretji pa na 25. kilometru. Vendar držati tempo 2.51 na kilometer je zelo težko. Kipchoge jih je ubil.