Italija je odbojkarska obljubljena dežela, »azzurri« so reprezentančna, klubska in tudi finančna velesila. In moč velesile je potrebna v teh trenutkih virusne krize, boj je na Apeninskem polotoku ogorčen in krut, vsakdanjik pa na svoji koži doživlja tudi kapetan slovenske odbojkarske reprezentance Tine Urnaut.
 

Kje smo vas ujeli, vaša pot je bila v zadnjem času zelo živopisna in glede razmer tudi s kančkom drame?

»Po Šanghaju, ko je Kitajsko zajela epidemija koronavirusa, sem se najprej vrnil v domovino, bil nekaj dni na Koroškem, zdaj pa sem v Trentu. Preselil sem se v petek, potem ko sem bil od 3. februarja v Monzi. V Trentu sem zaradi vsem znanih razmer v Italiji v izolaciji skupaj z dekletom Beatrice.«
 

No, Odbojkarska zveza Slovenije si je za prvoaprilsko šalo privoščila vestičko, da se po štirinajstletni reprezentančni karieri poslavljate od dresa z državnim grbom. Je bila šala spisana z vašo vednostjo?

»Da, sporočili so mi, da bodo 1. aprila v javnost dali omenjeno lažno novico.«
 

A vsekakor se pri 31 letih še nekaj časa ne kanite posloviti od slovenske izbrane vrste?

»Dokler bom zdrav in dokler bom igral kakovostno odbojko, bom pomagal, da si priigramo čimveč uspehov.«

Klubsko sezono bi morali začeti pri ekipi Šanghaj Golden Age, a virusni pandemon vam je prekrižal načrte. So se pa Kitajci z oblastmi avtoritativno lotili krotenja epidemije.

»Zavedali so se, da je stvar resna, da je treba takoj ukrepati in zajeziti virus. Zaprli so mesta, ni bilo javnih prevozov, začeli so tudi delati od doma.«


 

Za Italijo ne moremo reči, da se je izkazala z odločnostjo in pravočasnostjo ukrepov?

»Minilo je kar nekaj časa, da so dojeli resnost nevarnosti tega virusa. Denimo, na začetku so bili bari in restavracije še naprej odprti, do 18. ure, noter si lahko prišel, če si imel prostor, kamor si se lahko usedel. Tudi tekma nogometne lige prvakov med Atalanto in Valencio je bila recimo veliko zbirališče ljudi. Vse je virusu le dajalo možnost, da se širi. Kitajci pa so že na začetku zapovedali, da v športnih panogah ni igranja.«

Vaša šanghajska odbojkarska zgodba se tako ali tako sploh ni zagnala.

»Zaradi epidemije se državno prvenstvo sploh ni začelo. Zdaj še čakam na njihovo odločitev, ali se bo igralo ali ne. So pa bili Kitajci gospodje, za Šanghaj nisem odigral nobene tekme, oktobra in novembra sem imel dogovor, da zaradi višje ravni vadbe v Italiji pred sezono treniram tam, a niso rekli, da me ne bodo plačali. Prihodke do določene stopnje so prispevali, kar je od njih zelo pozitivno.«
 

No, ko bi končali kitajsko prvenstvo, ste imeli dogovor, da klubsko sezono nadaljujete pri italijanskem elitnem ligašu Vero Volley Monza.

»No, že v Monzi sem čas preživel v karanteni v hotelu. Resda smo trenirali, a smo bili pri vadbi zelo pazljivi. Predsednica kluba je zdravnica, zato je takoj uvedla varnostne ukrepe, da ne bi tvegali okužb. Klub ima svojo dvorano, zato na začetku ni bilo ukinitve vadbe. V fitnesu se je delalo po skupinah.

Zdaj vse stoji, prepovedani so tudi treningi. Čakamo 15. april, ko bo italijanska vlada spet odločala o ukrepih in pravilih, najprej se bo predvsem videlo, kaj je z nogometno sezono.«
 

Kako vzdržujete telesno moč v izolaciji?

»Doma seveda želim biti kar se da dejaven, pač, da ne bi izgubil mišične mase. Uporabljam elastike, manjše uteži, delam trebušnjake, sklece. V času, ki mi preostane, gledam filme, veliko sem na playstationu. No, če se mi kdo želi pridružiti, ga kar vabim na skupno igranje.

Ker sem komaj prišel v Trento, se po telefonu še nisem slišal z reprezentančnim soigralcem Klemnom Čebuljem, ki igra za domači Trentino, bo pa to seveda prišlo na vrsto.«


 

Pa je na vidiku morebitno nadaljevanje italijanskega odbojkarskega prvenstva?

»Po družbenem stanju videno, položaj ni rožnat. Omenjajo možnost ligaškega zagona v mesecih maju, juniju, ...«
 

V Sloveniji so predčasno končali klubsko sezono in razglasili prvaka.

»Težko komentiram te zadeve. Všeč mi je, da so stvari zaradi virusa vzeli bolj resno kot v Italiji in se tudi prej odzvali. Družabno so mnogo hitreje kot tukaj odredili distanciranje, ljudi napotili na delo od doma.

Resnično upam, da v Sloveniji pri virusu in okužbah ne bo prišlo tako daleč kot v Italiji, ko denimo bolnišnice ne morejo več sprejemati ljudi.



Za nadaljevanje igranja bi moralo biti poskrbljeno, da ne bi bilo nepotrebnega tveganja, saj so drugače vsi ogroženi, igralci, funkcionarji, gledalci. V nekaterih ligah so za prvake razglasili tiste, ki so do trenutka ustavitve igranja zbrali največ točk. V Rusiji je najboljši Lokomotiv iz Novosibirska, pri odbojkaricah Dinamo Kazan.

Je pa to zanimivo, saj so v Rusiji zadnji od vseh kljub pandemiji še vedno igrali državno prvenstvo. A potem je prišla okužba francoskega zvezdnika Earvina N'Gapetha iz kazanskega Zenita, prekinitev prvenstva je bila prava odločitev.«
 

Olimpijske igre v Tokiu so prestavljene za eno leto, v spominu se še vrti izgubljena polfinalna tekma na kvalifikacijskem turnirju v Berlinu proti Franciji.

»Seveda nam je žal, to je bila priložnost za nastop v Tokiu, olimpijske igre so sanje vsakega športnika. Proti Franciji smo veliko energije porabili v prvih dveh nizih, v tretjem pa iz rok izpustili priložnost, da bi dokončali Francoze.



S spremembo podajalca so si opomogli. Res nam je zelo žal, saj smo v dveh nizih in pol odigrali najboljšo odbojko v zadnjih nekaj letih. Preložitev olimpijskih iger pa je prava poteza, z letošnjo izvedbo bi ogrozili zdravje, ne le športnikov, tudi funkcionarjev in prostovoljcev. Želim si, da se vse čimprej umiri, da se vrnemo v stvarnost.«
 

Liga narodov je prestavljena, naposled bo v njej igrala tudi slovenska izbrana vrsta.

»No, prej so nam jo odrekali s spregledom naše kakovosti, češ, da nismo finančno zanimiva država. Tokrat pa bomo en turnir, kar je najbolj pomembno, odigrali tudi pred domačo publiko. A zdaj je šport na drugem tiru, najpomembnejše je zdravje in da se čimbolj zajezi virus.«
 

Tudi odbojkarji ste pozvali k osebni odgovornosti v času virusne krize.

»Na družabnih omrežjih smo pozvali, da vsi stopimo skupaj, seveda tako, da se socialno distanciramo. Da se odpovemo tistemu družabnemu, ki se nam je do zdaj zdelo normalno. Slovenija se je v krizi zelo pozitivno odzvala, vidim, da gredo stvari v pravo smer, z namenom, da se okužba ne razširi.

Če pa gre v tej izolaciji nekdo v naravo, seveda sam, to ne pomeni, da se tega ne sme storiti.«